Uprizoritev pomembno dograjuje lučna zasnova (Branko Hojnik in Jernej Lorenci), ki daje igri pomembne poudarke. V prvem dejanju so razmerja jasna, vloge razločno določene. Lorenci pusti besedilu prosto pot in se izogiba dodatnim aktualizacijam.
Janez Škof je kralja Leara izdelal do podrobnosti. Lok od kralja do norca in zlomljenega očeta gradi postopoma in z izjemno natančnostjo. V samem vrhuncu igre kot zlomljen oče objokuje smrt svoje hčere, ki ga pahne v norost in zaradi katere mu odpove srce; je pretresljiv v dno duše. Njegovi igralski virtuoznosti bi se Shakespeare priklonil.
Enako izstopajoča in igralsko močna je Ivana Percan Kodarin, ime, ki si ga je vredno zapomniti in ki bo nedvomno na naših odrskih deskah pustilo vidno sled. V uprizoritvi igra dve vlogi. V vlogi Cordelie je ljubka in preprosta, njen Norec ni običajna karikatura blaznosti, ni komentator, temveč lik, ki neposredno gradi ritem uprizoritve. V prizorih, ko Lear vse bolj izgublja presojo, deluje kot glas razuma. Ta dvojnost je redka in zahtevna; Ivana Percan Kodarin jo ujame in prepričljivo odigra.
Marko Mandič v vlogi grofa Gloucestra ponovno dokaže, da je mojster v preizkušanju meja telesa in da so redki igralci v našem prostoru zmožni v tako rekoč fizično nemogočem položaju še vedno ujeti čustva in pomen vloge.
Tudi preostala igralska zasedba (Tamara Avguštin, Mina Švajger, Gorazd Logar, Timon Šturbej, Domen Novak, Jure Henigman in Peter Podgoršek) je preprosto odlična.
Drugo dejanje je zgodbeno sledljivo, vendar režija napetost včasih nadomesti z vizualnimi in zvočnimi učinki namesto z razvojem razmerij med liki. Posamezni poudarki postanejo dobesedni, kar samo po sebi ni vprašljivo, a prevzamejo delo, ki ga je v prvem dejanju opravila igra in logika prizorov. Če bi imela predstava samostojnega dramaturga, bi ta najverjetneje poskrbel, da bi napetost še vedno izhajala iz likov samih in ne iz zunanjih svetlobnih ali zvočnih učinkov.
V tretjem dejanju se manko dramaturga pokaže v celoti: sosledje dejanj ni več podprto z razvidnimi razlogi, težišče se preveč premakne na moške like, ženske linije pa zbledijo. Prav tu se potrdi omejitev odločitve, da režiser prevzame tudi dramaturgijo. Neodvisen dramaturški (v)pogled bi v drugem dejanju zahteval strnitev in v tretjem izvedel nujne reze ter prerazporedil težišča, skrajšal ponavljanja, vrnil fokus na zgodbene linije, ki jih sicer prvo dejanje vzpostavi z natančnostjo. Morda bi tako bili nekateri režijski prijemi posledično tudi bolj argumentirani.
Uprizoritev potrdi, da lahko besedilo in močna zasedba brez težav nosita večer, kar prvo dejanje pokaže prepričljivo. Predstava je vsekakor vredna ogleda zaradi igralskih stvaritev in zrelega začetka, kot celota pa bi z odločnimi dramaturškimi rezi in prerazporeditvijo težišč lahko skozi celoto dosegla standard, ki ga sama vzpostavi na začetku.
Če se je sezona začela z negotovostjo, jo je Kralj Lear razjasnil: z vračanjem k temeljem, ki so Dramo že tolikokrat nosili, k igralcu, besedilu, premišljeni režiji.
