Za dolgoletno članico MGL, kjer se je zaposlila takoj po končani akademiji in v njem do danes ustvarila vrsto vidnih in pomembnih vlog, je to sicer že tretja Dnevnikova nagrada doslej – ta pa se pridružuje še vrsti drugih, ki jih je v zadnjih nekaj letih dobila za svoje delo, med njimi tudi Borštnikovo nagrado in nagrado Prešernovega sklada. Umetnica, ki sicer pravi, da raje govori skozi svoje vloge kot pa o njih, uspešno nastopa tudi na filmu ter v televizijskih nadaljevankah.
Dnevnikova nagrada prihaja malo več kot leto dni po tistem, ko ste za svoje delo kar po vrsti prejeli več vidnih priznanj, nazadnje lani nagrado Prešernovega sklada. Vas je še ena kaj presenetila?
Je. V zadnjih tednih sem bila osredotočena na študij predstave Osvajalec, katere premiero smo imeli sinoči, in sploh nisem razmišljala o nagradi, sem pa seveda vselej vesela potrditve svojega dela. In če sem čisto iskrena, sem bila z mojo Tino zadovoljna, zato mi je toliko bolj ljubo, da je nekaj, za kar se mi zdi, da sem dobro naredila, tudi pri drugih prepoznano na podoben način. Na splošno dobivam v gledališču krasne, zanimive priložnosti in dobre vloge – sem del uprizoritev, ki so nastajale po izvrstnih besedilih in v katerih imam zares navdihujoče sodelavce, naj gre za režiserje oziroma režiserke ali pa soigralce ter soigralke. Šele v takšnih okoliščinah je mogoče oblikovati resnično dobro vlogo. In za to sem hvaležna.
Pravite, da ste bili z vlogo Tine zadovoljni – toda v preteklosti ste že kdaj tudi omenili, da niste z vlogo nikoli povsem zadovoljni ali pa se vam z neke časovne distance dozdeva, da bi jo lahko oblikovali čisto drugače...
To, da nisem nikoli čisto zadovoljna, povsem drži! (Smeh.) Včasih se mi zdi, da vlogi ne pridem do konca, včasih z nekim časovnim odmikom vse skupaj zagledam drugače, spet drugič se stvari ne sestavijo v širšem okviru. S Tino sem zadovoljna v smislu, da je Zakaj sva se ločila ena tistih predstav, kjer se je vse sestavilo, kjer nam je uspelo sporočiti nekaj, kar je doseglo vso dvorano in naletelo na izrazito topel sprejem občinstva; zdi se mi, da uživamo vsi. Uživala sem v njenem nastajanju in uživam v igranju; posedla me je na drveči vlak sodobnega življenja, opravil, pričakovanj, spominov, razmišljanj, obžalovanj, zamer, pritiskov, iskanja smisla... In mislim, da tudi marsikoga v občinstvu.
Ali menite, da je tako tudi zaradi vsebine, ki izrisuje naš prepoznavni vsakdan?
Gotovo. Verjetno je med nami le malo takšnih, ki jih ne bi tako ali drugače izžemal nepopustljivi ritem sodobnega življenja, ki jih ne preganjajo urniki, obveznosti, pričakovanja doma in v službi, vse to, kar nas obdaja in počasi pronica na intimno raven. Zato se v obeh protagonistih predstave ni težko vsaj malo prepoznati. Drveči vlak je polno zaseden.
Se je bilo tako z likom Tine lažje poistovetiti kot pa s kakšno junakinjo iz klasične dramatike?
Na neki način gotovo. Vsako vlogo si je treba tako ali drugače približati, poiskati pot do nje, toda morda se je res lažje potopiti v nekaj, kar ti je tako znano in kar pravzaprav živiš vsak dan. V tej predstavi imam na trenutke občutek, kot da ne igram, ne znam čisto opisati – kakor da bi besede vrele neposredno iz mene. Res je sicer, da je Katarina pisala Tino zame oziroma z mano v mislih in sem ji morda prišepnila kakšno repliko. (Smeh.) V igralskem izrazu je vloga odmerjena skopo, veliko smo se ukvarjali z doziranjem igralskih sredstev, izogibanjem klišejem in odstranjevanjem balasta, nepotrebnega dodajanja, barvanja, igralskih manir. Ob tem smo spoznavali, koliko mask kot posamezniki še zmeraj nosimo s seboj. Žiga in Katarina sta izjemno občutljiva in natančna ustvarjalca, vse vidita, vse opazita, vse zaznata. Delati z njima je čisti užitek.
Kolikor vem, vam je igralski minimalizem sicer blizu...
Mi je, a ga ni vedno lahko ujeti. Deluje preprosto – in vendar mora biti vse natančno premišljeno ter preizkušeno. Ta predstava je bila nekakšno igralsko čiščenje, odmetavanje dodatkov – kot da bi bilo dovolj že, da na odru preprosto sem. Seveda je to v veliki meri posledica dejstva, da je lik tako premišljeno in izrazito vpisan v samo besedilo, da imam občutek, da mi ni bilo treba ničesar dodati, ali pa zelo malo, in da se mi vrata do Tine odprejo že s tem, da sem primerno disciplinirana in natančna pri podajanju besedila. Vse, kar Tina pove, in vse, česar ne, vsi njeni nedokončani stavki, medmeti, zamolki – vse to že razkriva tok njenih misli in tudi pot do nje same.
Ni ravno pogosto, da ima uprizoritev na velikem odru samo dva nastopajoča. Vas je kaj skrbelo, da bo ta prostor težko napolniti, če tako rečem?
O tem nisem veliko razmišljala, saj imam vrhunskega soigralca, s katerim sva ga skupaj polnila. Ker sva samo dva, sva seveda zelo odvisna drug od drugega; ni premora, nosiš polovico zgodbe, koncentracija mora biti popolna. Toda imela sva se izvrstno, dobro sva delala, se podpirala in se zelo povezala. V gledališču imam rada sodelovanje, dvojino in množino, tudi vloga se dokončno oblikuje šele skozi odnose in v stiku s soigralci.
Z vprašanjem prostora se torej nisem kaj dosti ukvarjala, na odru smo tudi sicer delali le v zadnji fazi študija. Večino vaj smo opravili v tako imenovani bralni sobi – z interpretacijo besedila smo se ukvarjali zelo dolgo, natančno in poglobljeno smo se potapljali v ta odnos, besede, vse, kar je izrečeno in neizrečeno, veliko smo se pogovarjali o razmišljanjih in občutkih obeh likov. Ravno tako ni manjkalo intimnih debat, saj smo besedilo v izdatni meri presejali skozi osebne izkušnje. Na oder smo torej prišli razmeroma pozno, a ne prepozno – kar pa se tiče postavitve predstave v prostor, kjer gre za dobesedno polnjenje odra (smeh), se mi zdi, da se je ta zamisel v veliki meri oblikovala že med nastajanjem teksta v sodelovanju med režiserjem in avtorico.
Pa se pri gradnji neke vloge bolj zanašate na svoje občutke ali na celostno zasnovo predstave?
Jaz sem podlaga svojega lika, sem pa tudi del skupine, ki bo pripovedovala isto zgodbo, pošiljala isto sporočilo, zato moram poiskati svoje mesto znotraj uprizoritve kot celote. Moja naloga je, da uglasim svojo interpretacijo z idejo režiserja – da se torej vpnem v režijski okvir in iščem znotraj njega. Sledim torej sebi in drugim, prav zato se mi zdi dialog z ekipo tako nujen in hkrati najbolj pomemben in dragocen. Rada imam, kadar me režiser, soigralec ali ekipa popeljejo nekam, kamor se sama mogoče ne bi podala; zdi se mi pomembno, da si slišan, pomembno pa je tudi, da slišiš.
Vam kolektivna energija pomaga tudi, kadar morda pridete v gledališče manj razpoloženi?
Razumljivo je, da v gledališče vselej prideš z določenim predznakom. Toda trudim se, da sem v gledališču toliko prej, da se imam čas umiriti, se pripraviti na delo in pustiti svoj svet zunaj, nato pa se poskušam popolnoma potopiti v nalogo, ki me čaka. Na odru hočem vlogo živeti do konca in zares, ne glede na to, za katero gre. Gledališče me namreč še vedno vznemirja in navdušuje – skozi ustvarjanje trenutkov na odru in z gledalci se mi odpira prostor svobode, kjer raziskujem ljudi, odnose, dinamike, potujem vase in v druge. To, da lahko skozi svoje delo preživim toliko različnih usod in življenj, občutim kot privilegij. Zato se v službi včasih prav spočijem. (Smeh.)
