Nocoj bo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma zaživela krstna uprizoritev priredbe Homerjeve Iliade v režiji Jerneja Lorencija; gledališka izvedba tega temeljnega antičnega besedila je nastala v koprodukciji SNG Drama Ljubljana, Mestnega gledališča ljubljanskega in Cankarjevega doma. Da bo to veliko gledališko sodelovanje uresničeno prav na odru Gallusove dvorane, je sicer po besedah generalne direktorice Cankarjevega doma Uršule Cetinski logično nadaljevanje zgodovine dvorane, ki je v zadnjih tridesetih letih gostila najimenitnejše avtorje moderne in sodobne umetnosti. Pratema evropske kulture se je, torej, končno udomačila še v hramu slovenske kulture.
Prek sebe do skupnosti
Direktor SNG Drama Ljubljana Igor Samobor poudarja, da je ideja o koprodukciji ljubljanskih gledališč in postavitvi na odru Gallusove dvorane stara več kot deset let. Do izpolnitve finančnih in časovnih pogojev za tovrstno sodelovanje je minilo precej časa, toda naperjenost je ostala. Vsebinsko je sodelovanje zapečatil režiser Lorenci, ko je zanj predlagal gledališko obdelavo evropske prazgodbe. Po njegovem mnenju je gesta sodelovanja med gledališči v zgodovinskem trenutku »pretiranega individualizma, celo solipsizma, izjemno važna«. Prepričan je, da se s podporo in kooperacijo začne »resnični teater«, še več, v faktičnem sodelovanju med institucijami lahko prepoznamo eno izmed Iliadinih tem, namreč odnos med posameznikom in kolektivom, med zasebnim in javnim.
Gledališke ekipe si prihajajo nasproti v delu, ki, kakor ocenjuje direktorica Mestnega gledališča ljubljanskega Barbara Hieng Samobor, »govori o tisoč ljudeh in tisoč ljudem«. S tem udejanjajo paradoksalno življenje posameznika na osi med individualnim napuhom, ki so ga stari Grki imenovali hubris, in javno, torej tudi gledališko nujnim biti skupaj. Kot poudarja Lorenci, je proces predstave vseskozi poganjalo iskanje pristne gledališke izkušnje. Uprizoritev ob tem nosi pričakovanje »predstave sezone«, kar je Lorenci označil kot pretirano: »Vsaki predstavi je treba dati priložnost, da postane predstava sezone, kakor dam jaz osebno vsakemu človeku priložnost, da se zbližava.«
Iskanje zvenenja pomenov
Pretvorba epa, ki ga je kongenialno poslovenil Anton Sovrè, v gledališko besedilo je od dramaturškega dvojca – Eve Mahkovic in Matica Starine – ter režiserja terjala ogromno dela. Čeprav se izvirno besedilo osredotoča zgolj na enainpetdeset dni devetega leta trojanske vojne in ne zajema kulturno najbolj populariziranih dogodkov trojanskega cikla, je ta »klavska in krvava« zgodba vendarle obsežna. Časovna in vsebinska prilagoditev je zahtevala pogum za izrezovanje in fokusiranje. Fleksibilnosti navkljub pa se ustvarjalci niso odrekli nosilnemu stebru Homerjevega dela, namreč njegovemu ritmu – heksametru.
Ker je spopadanje z arhaičnim ritmom velik zalogaj, sta Lorencijevo Iliado popolnoma prevzela prav ritem in zvok, zasedla sta položaj osnovnih pripovednih elementov. S takšno režijsko odločitvijo se predstava približuje in tudi priklanja starogrškemu razumevanju vloge jezika in njegovega zvena – v nasprotju z moderno kulturo, ki je vizualna, je bila starogrška kultura izrazito avditivna, zveni so pomenili in pomeni so zveneli. Ob tem je koreograf predstave Gregor Luštek poudaril, da heksameter ni vtkan le v zvočno podobo predstave, temveč tudi v njeno gibalno razsežnost. Ker stroga narativnost zaradi heksametra v predstavi ne funkcionira, je bilo treba iskati drugačne rešitve. Kakšne te rešitve so, pa bo razkrila sama predstava, ki je po Lorencijevih besedah »iz glave zlezla nekam drugam«, v meso, v telo, v srce. »Iliada ne bo pametno gledališče, vsekakor pa bo intenzivno,« meni režiser.
Heksameter na tleh in stropu
Zasedba predstave kljub natrpanosti izvirnika ni številna, Lorenci je ponudbo za več igralcev zavrnil že ob pričetku procesa, pa tudi potem, ko se je nad zasedbo zgrnilo nekaj težav. Ekipa je najprej ostala brez večkrat nagrajenega Primoža Pirnata, deset dni pred premiero pa si je gleženj zvil dotakratni gledališki Ahil – Sebastian Cavazza. K sreči na tej točki ni udarila gledališka vraževernost, s spodrsljaji so se spopadli precej agilno. Alternacije so, kot je dejal Lorenci, »ostale v družini«: vlogo Ahila je prevzel Jure Henigman, ki je dotlej vadil Patroklove heksametre, Patrokel je postal Blaž Setnikar, dotakratno Setnikarjevo vlogo, ognjenega Hefajsta, pa je nasledil koreograf predstave Luštek. Kakor je priznal Henigman, alternacij nikoli ni posebej vesel, vendar je nato ugotovil, da mu vloga Ahila pripada bolj kot vloga prijatelja Patrokla. »Skoznjo lahko bolje zaživim,« pravi. Dodaja, da je bilo spopadanje s heksametrom, ki so ga v predstavi ob strokovni priredbi lektorice Tatjane Stanič ohranili, vseeno izjemno naporno: »Heksameter sem iskal povsod, na tleh, na zidovih, na stropu.«
Pleme Iliade – kakor se je poimenovala celotna gledališka ekipa – je z vstopom v mit prevzelo veliko odgovornost, saj bi zlahka zdrsnili v nekakšno shematizacijo likov in pomenov. Odrski Hektor Marko Mandić denimo poudarja, da so si v procesu vseskozi prizadevali »detronizirati like, jih olupiti predsodkov in predstav, ki so nam jih vtepli v glave«. Igralci so morali, tako pravi Mandić, misliti zunaj okvirjev herojskega in poskrbeti, da so liki zaživeli kot resnične osebe. Največji izziv je bilo po njegovi oceni najti razmerje med prikazovanjem krutosti, ki določa vsebino izvirnika, in problematizacijo nasilja, saj je Iliada v osnovi še vedno pacifističen tekst.
