V londonski galeriji Serpentine, umeščeni v Hyde Parku, že od 13. junija poteka »trajajoči« performans z naslovom 512 ur, v katerem je njegova avtorica, Marina Abramović, osem ur na dan na razpolago obiskovalcem. Performans, za katerega je znana umetnica pred začetkom izjavljala, da bo najtežji v njeni karieri, bo potekal vsak dan, z izjemo ponedeljkov, vse do 25. avgusta.
Obrat proti množici
Mediji so takoj po začetku performansa poročali o velikih vrstah čakajočih pred galerijo, vendar na dan našega obiska vrste ni bilo. Obiskovalec dobi pred vstopom nekaj navodil: vstopnine ni, z vstopom pristane na to, da bo fotografiran ali sneman, v galeriji pa lahko ostane, kolikor dolgo želi. Performans je sestavljen iz dveh »subjektov« in nekaj »objektov«. Prvi subjekt je seveda Marina Abramović, drugi smo obiskovalci oziroma gledalci, ali še bolj natančno, udeleženci in potemtakem pravi nastopajoči v tem »relacijskem« dogodku. Obiskovalci smo skupnost, ki se formira v trenutku dogajanja performansa, in smo njegov avtentični »material«. Na dan našega obiska so bile pred obiskovalcem tri »naloge« (te se vsak dan spreminjajo): sedenje v množici z zaprtimi očmi in s slušalkami na ušesih, počasna hoja od ene do druge strani galerijskega prostora ter pridružitev skupini obiskovalcev na dvignjenem podiju. Marina Abramović, oblečena v črn hlačni kostim z belo srajco, vsa bleda v obraz, z lasmi spletenimi v kito in z racajočo hojo (desetletja maltretiranja lastnega telesa so na njej očitno pustila sledi), pomaga obiskovalcem pri njihovem vključevanju v aktivnosti, pri tem pa sodeluje tudi ekipa mladih asistentov. Vzdušje v galeriji je zbrano in kontemplativno, obiskovalci so brez izjeme pripravljeni odigrati svojo vlogo v tem participatornem dogodku…
Tak bi lahko bil nepristranski opis dogajanja v galeriji, ki pa seveda ne more ostati brez komentarja. Po performansu The Artist Is Present v newyorški Momi (2010), ki pomeni po eni strani vrhunec, po drugi strani pa prelomnico v performerski karieri Marine Abramović, je ustvarjalko očitno začel zanimati neki drug kontekst performativne umetnosti kakor nekoč, ko je (večinoma skupaj z Ulayem) svoje izvirne performativne zamisli realizirala pred maloštevilnimi in ekskluzivnimi avditoriji evropskih galerijskih prizorišč.
Poskus občutenja življenja?
Zdaj je njen izziv množica, svojo vlogo pa vidi v njenem ozaveščanju. Trajanje v času pomeni večjo možnost stika z njo ter tudi večjo možnost vzpostavitve lastne privilegirane pozicije voditeljice ali vsaj kreatorke njene zavesti. V nekem drugem kontekstu bi jo lahko imenovali pop-guru, ki pa za svoj vpliv ne proizvaja kakšne kompleksne »vere«, »ideologije« ali »estetike«, bliže je newageovskemu pastišu različnih sprotnih in priročnih ver, ideologij in estetik. Kaj danes Marino Abramović pravzaprav zanima? Morda odgovor na to najdemo v seriji njenih sprotnih videokomentarjev vsakodnevnega dogajanja v galeriji, ki jih objavlja na svoji spletni strani (http://www.serpentinegalleries.org/exhibitions-events/marina-midnight-serpentine-diaries). Gre za drobne »dogodke«, prepoznanja in spoznanja, srečanja in opažanja, skratka za vsakdanje življenje, oplemeniteno z njegovim globljim zavedanjem…
Marina Abramović skuša (pre)usmeriti obiskovalčevo pozornost na življenje kot tako, v njegovi elementarni čistosti in lepoti, pa na samega sebe in navsezadnje na drugega. Sebe kot »avtorico« postavlja v ozadje, v performansu igra vlogo spremljevalca obiskovalcu pri njegovem srečanju z življenjem, s sabo, z drugim. Lepo poslanstvo, bi lahko rekli, polno humanizma in pozitivne energije, čeprav za svoje udejanjenje nujno potrebuje – karizmo in vero. Šele to dvoje namreč lahko napolni in osmisli prazen beli prostor londonske galerije in mu podeli enkratnost in lepoto. Brez obojega sta pred kritičnim obiskovalcem zgolj nekoliko utrujena performerka z veliko »pridnosti«, vztrajnosti in volje, katere motiv pa ni vedno povsem jasen in čist, ter voljna množica obiskovalcev, z izvedbo nekaj povsem preprostih in tudi naivnih dejanj za lažje vzpostavljanje skupinske dinamike. Ta se sicer vsemu vdano prepušča, a, vsaj sodeč po nedeljskih gostih, brez velikih pričakovanj in tudi brez »melodramatičnih« emotivnih izpadov (kakršni so bili, denimo, značilni za njen »sedeči« performans v Momi), čeprav nemara vendarle z nekakšnim nepredvidljivim in dolgoročnim učinkom. Morda je Marinin performans v resnici »trajnostni« dogodek, katerega učinek pa ostaja ne ravno »vernemu« obiskovalcu nedostopen in za vedno prikrit.
