V preteklosti je delovala predvsem v neinstitucionalni kulturi; njena pot je bila tesno povezana zlasti z Gledališčem Glej, kjer je začela delati že v najstniških letih, postopno dobila razne administrativne in producentske zadolžitve, nato pa gledališče tudi dolga leta vodila kot predsednica društva. Med letoma 2018 in 2024 je bila hkrati še predsednica Asociacije, ki združuje nevladne organizacije in samostojne ustvarjalce na področju kulture.
Na čelu Mladinskega ste zdaj približno leto dni, najprej kot vršilka dolžnosti, od marca kot direktorica. Kako ste občutili prehod v institucijo po desetletjih delovanja na neodvisni sceni?
Pri odnosu med neinstitucionalno sceno ter institucionalnim okvirom se mi zdi zelo pomembno, da možnost prehoda med njima obstaja, da imajo torej odločevalci na občinski ali nacionalni ravni sposobnost in pogum prepoznati te, ki v nevladnem sektorju delajo dobro. Kajti ko sem vstopila v to polje, se mi je vselej zdelo, da tisti, ki delujejo na nevladni sceni, tam tudi ostanejo, medtem ko se tisti v institucionalni sferi ravno tako menjavajo med seboj na različnih položajih. V tem pogledu sem bila zato res vesela, da sem po skoraj dvajsetih letih delovanja v nevladnem sektorju dobila neko potrditev z imenovanjem za direktorico Mladinskega – kot nevladnik sicer lahko veš, da počneš pomembne in kakovostne stvari, toda vseeno imaš nenehno občutek, da se moraš še bolj potruditi in narediti nekaj več, da bo to kdo zares opazil. Imenovanje sem občutila kot neke vrste priznanje – da je nekdo videl, da mi je mar, da znam in zmorem.
Če pa me sprašujete o razlikah, bi rekla tako – ko delaš v nevladnem sektorju, sčasoma ugotoviš, da ljudje, s katerimi sodeluješ, razmišljajo enako ali vsaj podobno kot ti, na enak način verjamejo v tisto, kar počnejo, naj bo to gledališče ali kaj drugega, in se za to enako borijo. Nič ti ni pretežko, preprosto delaš. Ko sem prišla v javni sektor, pa sem ugotovila, da skupni cilj kolektiva ni vedno tista glavna motivacija za prihod v službo – s čimer pravzaprav ni nič narobe, vseeno pa pomeni v primerjavi z nevladno sceno bistveno razliko v življenju in utripu nekega gledališča.
Na kaj natančno mislite?
Ne govorim toliko o količini opravljenega dela ali času, preživetem v gledališču, saj se zavedam, da je javni zavod nekaj drugega kakor nevladno okolje, kjer ni klasičnega osemurnega delavnika – merim predvsem na način razmišljanja. V neinstitucionalnih krogih smo nenehno razmišljali o tem, kaj bi lahko izboljšali, kako bi naredili še kaj več. Tu pa sem prvič naletela na mnenje, da je to, kar počnemo, povsem v redu in dovolj. In da se nam ni treba ves čas spraševati, kako bi lahko pripomogli, na primer, k večjemu obisku ali tesnejšemu povezovanju z okoliško skupnostjo.
Skratka, nekatere stvari, ki so se mi zdele prej samoumevne, zdaj niso. V Gleju denimo nismo nikoli premišljevali, ali naj gremo na neko gostovanje, če smo imeli to možnost; nihče ni vprašal, če res moramo, ali razmišljal, da bo potem mogoče utrujen. Saj lahko razumem, da del ljudi svoj čas ali delo vrednoti na drugačen način, vseeno pa menim, da je treba upoštevati tudi to, kaj nam pomeni neka predstava ali gledališče kot tako – je to samo navadna služba ali pa od človeka vseeno zahteva malce več? Navsezadnje mislim, da moraš imeti delo v gledališču rad, če ga želiš dobro opravljati.
Ta razlika v zavzetosti nemara izhaja tudi iz tega, da se velik del neodvisne produkcije s težavo prebija od projekta do projekta, medtem ko so razmere v institucijah finančno vendarle bolj stabilne, zato je pritisk po nenehnem proizvajanju manjši...
Zagotovo. Večina nevladne scene je globoko prekarizirana pa tudi izčrpana, kar seveda ni dobro. Ampak če sem se v Asociaciji dolga leta borila za boljše pogoje dela v nevladnem sektorju, zdaj vse bolj ugotavljam, da so v javnih zavodih enake nevarnosti – zaposleni sicer dobivajo plačo in je tako za njihovo socialno varnost poskrbljeno, vendar vsi tega ne upravičijo povsem, hkrati pa sta pričakovana raven dela in odgovornost precej višji. Ob tem pa je finančna slika vseskozi napeta, za produkcijo ter primerne zunanje sodelavce nenehno iščemo dodatna sredstva, tudi nova uredba o enakovrednem plačilu samozaposlenih, ki jo zelo pozdravljam, nam nalaga neke finančne okvire, za katere trenutno nimamo podlage v sredstvih, ki jih prejemamo od ministrstva za kulturo. In če hočemo dvigniti lastne prihodke, bi morali temu verjetno prilagoditi tudi program, ki pa mora po drugi strani zadostiti umetnostnim kriterijem, ki so nam naloženi. Ravnotežja med vsem tem ni tako lahko loviti.
Ko ste že omenili program, ta je bil pod prejšnjim vodstvom izrazito družbeno angažiran in jasno profiliran. Kakšni so vaši načrti?
Mentaliteta Mladinskega mi je bila od nekdaj blizu, mislim tudi, da je treba dosedanjo usmeritev ohraniti, saj se je v zadnjih desetih letih naslavljalo izredno pomembne teme. Sem pa dobila tudi občutek, da se je ob izrazitem programskem profilu in strogi skrbi za umetniško kakovost morda rahlo pozabilo na nekatere druge stvari, ki so pomembne za obstoj takega gledališča – v mislih imam na primer trenutno zelo opazen upad občinstva. To ne pomeni, da program gledališča ni bil dober, toda s svojo specifičnostjo je naslavljal le določene segmente gledalstva. Seveda bo tudi v prihodnje na prvem mestu kritična in kakovostna umetnost, ki želi komentirati aktualna družbena vprašanja, vseeno pa se moramo vprašati, kdo vse so ljudje, ki si jih želimo pritegniti k nam – in kako se jim približati ter doseči, da nas bodo hoteli obiskati. S tem se bomo veliko ukvarjali, tudi skozi nove programe, s katerimi bomo krepili našo osnovno dejavnost.
Mladinsko je bilo sicer med prvimi gledališči, ki je začelo poleg predstav pripravljati tudi razne pogovore, projekte z mladimi, a tudi nove uprizoritvene formate, kot so denimo gledališki eseji...
Podobnim smernicam bomo sledili tudi v prihodnje. Omenjene dobre prakse bomo nadaljevali in razvijali naprej – ohranili bomo torej tako delo z mladimi kakor diskurzivne vsebine, le da morda v nekoliko drugačni obliki. Diskurzivni program bo denimo bolj tematsko usmerjen in ne bo tako neposredno navezan na repertoar sezone, osredotočal se bo predvsem na razne aktualne dogodke, družbene teme, tudi na različne skupnosti. Mladinsko Lab, kjer mladi ustvarjalci dobijo možnost, da pripravijo prve profesionalne projekte, se je ravno tako izkazal kot zelo uspešen, razmišljamo pa še o nekaterih novostih. Skupaj z novim umetniškim vodjo Markom Bratušem, dramaturginjo Urško Brodar ter Anjo Pirnat, ki vodi evropske, skupnostne in mladinske programe, sestavljamo nekakšno neformalno kuratorsko telo, s katerim poskušamo presegati tradicionalno centralizacijo umetniškega odločanja. Kot ekipa bomo premišljevali, v katere smeri vse bi lahko šli.
Ob predstavitvi sezone ste napovedali, da boste iskali tudi tesnejši stik z lokalno skupnostjo, na primer z ljudmi, ki živijo ali delajo v okolici gledališča.
Zdi se mi, da se moraš umestiti v neko skupnost – če ljudje, ki živijo tako blizu tebe, ne vedo, kaj počneš in čemu si tam, je to čudno. Čez pet let bomo imeli prenovljeno, odlično opremljeno hišo, in želim si, da bi ta postala družabno središče te četrti; tu bo gledališče, toda tudi kavarna, morda knjižnica. Rada bi, da bi se ljudje tu počutili domače in sproščeno tudi takrat, ko ni predstave.
Na kateri točki je trenutno napovedana prenova Baragovega semenišča, v katerem domujete?
Urejanje in pridobivanje vseh potrebnih dokumentov gresta proti koncu. Tako predvidevamo, da se bomo v prihodnji sezoni, torej 2026/2027, začasno izselili iz matične hiše – kam, pa vsaj za zdaj še ni znano. Bolj sem sicer naklonjena možnosti, da bi vsi skupaj gostovali nekje pod isto streho; druga možnost pa je seveda, da bomo začasno delovali na več lokacijah, kar bi vodilo tudi v zelo drugačno dinamiko dela, ravno tako pa bi vplivalo na vsebinsko oziroma programsko razsežnost produkcije.
Sezona, ki se pravkar začenja, je za trenutno ekipo v nekem smislu prehodna, saj ste pretežni del programa podedovali, toda zaradi obnove in selitve bo tako ali drugače »prehodnih« še kar nekaj naslednjih sezon. Boste v takih nestalnih razmerah lahko ohranjali neko identiteto Mladinskega?
Vem, da je pred nami zelo zahtevno obdobje nekakšnega kriznega upravljanja, toda o njem lahko trenutno razmišljamo le do neke mere, saj je zares veliko odvisno od tega, kje in na kakšen način bomo delovali. Vendar me ne skrbi – v Mestni občini Ljubljana imamo krasnega sogovornika, pa tudi z arhitekti, ki pripravljajo prenovo, tesno in naklonjeno sodelujemo. Zato sem prepričana, da bo stavba, v katero se bomo vrnili, po naši meri; v vmesnem času seveda ne bo manjkalo izzivov, a verjamem, da bomo vse podrobnosti o selitvi vedeli dovolj kmalu in bomo lahko temu ustrezno zasnovali tudi program.
Kar pa se tiče naše identitete – Mladinsko je bilo od nekdaj drzno, odprto ter pripravljeno na nekaj novega. Za nas ne bo težav, če bomo morali igrati na nekem malem odru, v garaži ali na turneji; vemo, kaj in s kom želimo delati, izvedeti moramo samo, v kakšnih okoliščinah bomo to počeli. In naša identiteta ob tem zagotovo ne bo razvodenela.
