Od 23. junija in vse do jutri bodo grajska dvorišča, ulice in parki trinajstih mest postali prizorišče uličnega gledališča, ki ima drugačne zakonitosti kot tradicionalni oder. Pisana paleta več kot stotih uveljavljenih domačih in tujih ustvarjalcev sestavljajo brezplačen program žanrsko raznolikih predstav, namenjenih obiskovalcem in naključnim mimoidočim, ki se vračajo iz trgovine ali službe, nesluteč, da jim bo dan popestrila umetnost. Letos festival prvič poteka na Ptuju. Občani so Ano Desetnico povabili sami, saj so v okviru proračuna izglasovali, da del sredstev namenijo prazniku uličnega gledališča. Prvič je del programa tudi Slovenj Gradec. Dogajanje se odvija na dvorišču enega izmed dvorcev, zato se organizatorji šalijo, da jih je pričakal kraljevski sprejem.
V četrtek vročina ni ustavila velikega števila obiskovalcev, med množico ljudi se je prav tako prepletalo kar nekaj melodij tujih jezikov. Polona je redna obiskovalka: »To je postal mednarodni festival, kar je velik uspeh, saj je ulično gledališče namenjeno temu, da se ustvarjalci premikajo. Sem prihajam zaradi vzdušja, tukaj se srečujem s prijatelji. Ravnokar smo videli zelo dobro, premišljeno predstavo za otroke. Ana Desetnica je eden boljših festivalov pri nas, mi bomo tukaj do večera.«
Med obiskovalci je bil s klobukom in manjšo lestvijo, saj nikoli ne veš, kako visoki bodo gledalci, tudi pesnik in soustanovitelj uličnega gledališča Ane Monro, Andrej Rozman Roza. Medtem, ko se je selil iz predstave na predstavo, se mu je utrnila misel, da se danes ulična umetnost odvija tudi na obronkih mesta: »Včasih smo se trudili, da smo bili v centru, zdaj pa teater še bolj ujame tiste, ki ga sicer ne bi gledali. Raje imam ulični teater, ki malo preseneti.«
Klobuk bo povedal
Predstava Sanje uličarjev, ki ga je ustvarila gledališka skupina Globus Hystericus, je poetična gledališka intervencija brez besed, postavljena v javni park. Navdihnil jo je čas epidemije, tiste majhne, skrite interakcije, ki so se nam nekoč zdele vsakdanje, in ki so nato zaradi zaprtja začele bledeti. »Pogrešali smo javno življenje in živost, ko se ljudje zberejo, brez vprašanj in skrbi. Imeli smo občutek, da so to sanje iz preteklosti,« pove igralka Alenka Marinič v senci Ambroževega parka, nekaj ur pred nastopom.
Ulično gledališče zahteva svojevrstno mojstrstvo, v katerem se mora igralec zavedati vsega, kar ga obdaja. Že najmanjša neiskrenost ali neskladje s tokom dogajanja lahko poruši ravnovesje predstave. »Vzeti moraš v ozir, da lahko ljudje v vsakem trenutku pridejo mimo in tudi oni se morajo zliti s predstavo, kar je zelo težko. Naučiti se moraš popolnoma dihati z občinstvom, se zavedati kje so, kam hočejo iti. Navdihuje me, da je malo divje, saj ne moreš popolnoma nadzorovati okolja. Všeč mi je, da se umetnost na takšen način staplja z življenjem. V svojem bistvu je ulično gledališče neinstitucionalna, svobodna oblika umetnosti. Ko predstava zaživi, je lahko zelo močna izkušnja skupnosti,« pojasni Marinič.
Justin Durel, soavtor predstave, je Američan iz Baltimora, ki že devet let živi v Sloveniji. Ustvarjalna pot ga je peljala stran od odrskih desk na travnate in betonske površine. »Odzvati se moraš na prostor, takšen kot je. Če se pretvarjaš, da ga ni, bodo ljudje to opazili in te začeli ignorirati. Ne moreš zahtevati in se pretvarjati, da si nekje v Beli hiši, kot bi to lahko storil na odru s postavitvijo seta. V parku denimo ljudje vedno sedijo na klopeh. Ko vadiš, z njimi vzpostaviš odnos. Vstopiš v njihov prostor. To je ena najmočnejših značilnosti uličnega gledališča, saj zunaj nekaj že obstaja, s čimer moraš komunicirati. Ta vibracija je ključna.«
Predniki uličnih gledališčnikov so igralci Commedie dell'arte, ki so med 16. in 18. stoletjem potovali iz mesta v mesto, in po vsaki improvizaciji obiskovalcem pomolili klobuk. To tradicijo ohranja tudi Globus Hystericus. »Gre za zelo jasen odziv. Če je ljudem predstava všeč, bodo v klobuk vedno dali nekaj drobiža. Če jim ni bila, bo klobuk prazen, kar pomeni, da moraš nekaj popraviti,« pove Durel. Če klobuk narekuje, kako se bo predstava izšla, je tista prva predstava vedno najpomembnejši test, doda Alenka Marinič: »Običajno traja leto ali dve, da je zares izpiljena. Ti si lahko zamisliš, kako bo delovala, a dokončno je ne moreš izpopolniti v studiu, ker jo vedno razviješ z občinstvom. To je zame poklon uličnemu gledališču in njegovim učinkom, ki jih ima na javno življenje.«
Zlomi si smučke
Pri Cukrarni sta dva češka performerja hitela in pripravljala vse potrebno za nastop. Izgledala sta, kot bi pravkar stopila iz animiranega filma Tima Burtona. Adam Jarchovsky z odštekanimi, privihanimi brki, bolj košatimi od Dalijevih, in Vaclav Jelinek, svetlolas in prismuknjen.
»Uprizorila bova najino najljubšo predstavo Smučarska odiseja. Govori o najini strasti do smučanja, ki jo rada deliva z ljudmi, tudi v vročem poletju. Smučala namreč ne bova sama, ljudje si bodo lahko smuči izposodili še sami,« razloži Adam Jarchovsky. Njuna ljubezen do uličnega nastopanja se je pričela z žongliranjem, na Ani Desetnici pa sta bila prvič pred desetimi leti. »Festival je čudovita priložnost za ustvarjalce, da potujejo po Sloveniji. Že iz zadnjega obiska se spomnim Cerkna in Nove Gorice,« doda ponosni lastnik brkov.
»A poznate pravi pomen fraze "break a leg " (zlomi si nogo)?« nenadoma vpraša svetlolasi Vaclav Jelinek. »Ne gre za to, da igralcu dobesedno zaželiš, naj si zlomi nogo. "Leg " v angleščini pomeni mehanizem, ki premika gledališko zaveso. Igralcu privoščiš tako dober nastop, da se bo ta zavesa zaradi dolgega aplavza pokvarila.« Jarchovsky se hitro odzove in na seznam doda še francoski izraz. »Merde, ki pomeni drek. Zakaj? Ker je bilo dobro, če je bilo včasih pred gledališči veliko dreka, saj so fine dame in gospodje prihajali na predstave s svojimi kočijami.« Dreka in kulis na Ani Desetnici sicer ni bilo, so pa nastopajoči gotovo zlomili kaj za srečo, da je lahko vmes posijala lepota umetnosti.
