Sveta morda še ne, vsekakor pa festivalskega duha, ki se tudi po žalostnih dogodkih vedno znova izkaže z izjemno vztrajnostjo. Letošnji program festivala Mladi levi bo od 19. do 27. avgusta sledil preverjenemu razrezu: gledališče/ples/glasba/performans/instalacije/diskusije, v dvoranah ali pod milim nebom, vse za pičli evro (ali več, če razumete, da prostovoljni prispevki niso za orožje). Angažirano, provokativno, zabavno ali meditativno, domače in iz vseh koncev sveta, od Čila do Tajske.
Petkov start
Otvoritveni prihodnji petek bosta na ogled dve predstavi. Ena bo glasbena, z naslovom Telotelotelotelo Belgijcev Daga Taeldemana in Andrewa Van Ostadeja, ki bo zajemala od elektronskih zvokov do opernega glasu, navdih zanjo pa je bila južnoitalijanska tarantella, ples, s katerim so ljudje odganjali strup ugriza tarantel iz telesa. Druga je tajska produkcija z naslovom Pesem, ki jo je pel moj oče (trije dnevi v maju), v kateri režiser Wichaya Artamat tematizira rituale obletnic in spominjanja na preminule. Otvoritveni večer se bo seveda končal z muziko in plesom na igrišču na Taboru.
Od letenja do trdega pristanka
Od sobote naprej se bodo vrstile predstave (večinoma po dvakrat) z zelo različnimi profili: Mehičan Daniel Victoria se bo v projektu Ljubezen, perje in Javier Solis spraševal o letenju, plesna predstava Obračanje_Orlandova verzija Alessanda Sciaronnija pa o baletnem vrtenju na špicah; avtor bo proti koncu festivala na igrišču Tabor pripravil še predstavi in delavnici na temo polke z naslovom Prihrani zadnji ples zame. Nemški režiser Julian Hetzel že v ironičnem naslovu All inclusive (Vse vključeno) gledalcem zastavlja provokativno vprašanje vsesplošne razpoložljivosti, pri tem pa je njegova odrska galerija Escape izdelana iz sirskih ruševin. Tudi Čilenca Ébana Garín Coronel in Luis Guenel Soto sta predstavo Minga hiše v ruševinah zgradila iz ostankov hiš in odprla vprašanje uničevanja domov v imenu napredka, v predstavi Pohabljeni pa sta spregovorila o policijskemu nasilju leta 2019, ki je terjalo 480 protestniških oči.
Tandem Silke Huysmans & Hannes Dereere, ki je lani navdušil s projektom Campo: prijeten otok, gre tokrat v predstavi Out of the blue (Iz globine) po sledeh podobne okoljske problematike, podvodnega rudarjenja, in sicer skozi optiko rudarskih podjetij, morskih strokovnjakov in Green Peacea. Na koncu, a nenazadnje bo na sporedu slovensko-srbska koprodukcija Katje Legin in Bojane Robinson Oh, kako zelo običajno, kjer performerki ob glasbeni podpori Tomaža Groma preizprašujeta predstavo o srečnem družinskem življenju.
Zunaj odra
V Cukrarni bo Neja Tomšič, ki deluje v interdisciplinarni Nonument Group, pripravila potopitveno dokumentarno instalacijo Krog, ki je nastala ob njenem proučevanju izginotja starega parka v romunskem Klužu. Fotografinja Nada Žgank in vizualna umetnica Tanja Radež bosta zagnali projekt Kos stoletja/Rekompozicija, v katerem sta s pomočjo ljudi zbrali različne rabljene predmete in jih skupaj s starimi fotografijami predelali v relikvije festivala. Predmete bo mogoče tudi kupiti, posvojiti ali izprositi. Na ogled bo tudi vizualni performans Petre Varl Prostor v dveh dejanjih: drugo dejanje, v Debatni kafani pa bodo razpravljali o umetnosti, prihodnosti, vesolju in družbenem vplivu.
