Mladi levi so tiste vrste festival, ki kljub razmeroma gostemu sporedu petih ali šestih dogodkov na dan – nekateri se skozi zaporedne večere ponovijo ali pa so, če gre za instalacije ali kake druge postavitve, na ogled dlje časa – rednim in občasnim obiskovalcem pušča tudi dovolj prostora, da si njihovo doživetje oblikujejo povsem po svoje. Pa ne toliko v smislu časovnega načrtovanja, zaporedja ogledov in morebitnega druženja, kot z neko vsebinsko odprtostjo nekaterih dogodkov samih, naj gre za sproščene popoldanske debate ali posamezne projekte, ki od gledalca terjajo, da jih v bistveni meri tudi sooblikuje.
Izrisovanje človeškega
Med takšne vsekakor spada tudi avdiopredstava Iz merila, ki jo je mogoče obiskati vse dni festivala, zasnovala pa sta jo pri nas dobro znani Tim Etchells, med drugim ustanovitelj in umetniški vodja britanske skupine Forced Entertainment, in Ant Hampton. Gre za enega tistih projektov, ki jih je v zadnjih letih vse več in so (ne glede na svojo raznorodnost) zasnovani na način, da ne zahtevajo zapletene tehnike in scenografije ali obsežne ekipe, temveč temeljijo na takšni ali drugačni zamisli, ki jo je mogoče uresničiti praktično v vsakem okolju in z lokalnimi sodelavci, ne da bi bilo treba pošiljati opremo in kopico nastopajočih na draga in potratna gostovanja. Omenjeni performans gre, kolikor se obenem umešča tudi v letos izrazito polje participatornosti, še korak dlje: kajti obiskovalcu je pravzaprav dana le osnova, iz katere mora dogodek zgraditi sam. Pri tem ne postane le izvajalec, temveč mora ponujeno snov osmisliti in nadgraditi s svojim čustvenim vložkom.
V tem avtogledališču, kot ga je poimenoval Hampton, gledalec prejme slušalke, sede za mizo, na kateri ni nič drugega kot svinčniki, radirke in kup praznih listov, nato pa sledi zvočnim navodilom, ki jih dobiva sproti. Skozi risanje, čečkanje in različne preproste naloge (prepogibanje, luknjanje) se pred njim, občasno tudi v sodelovanju s sosedom, počasi gradi zgodba, ki se dotakne tako univerzalnih vprašanj človeškega bivanja kot raznih intimnih vsebin, ki ob tem zazvenijo v vsakem obiskovalcu posebej.
Moškost na preizkušnji
Mehiški umetnik Daniel Victoria, ki je lani na festivalu že nastopil s svojim solom, se je letos vrnil kot del tria – pridružila sta se mu Michal Salwiński in Aljoša Lovrić Krapež – s predstavo Zadeti (Dve ali tri besede o ekstatični moškosti). Tako pomenljiv naslov pač zahteva vso pozornost.
Začne se frenetično: trojica se preganja, stiska, premetava, grize in poljublja kot kakšen neumoren trop pasjih mladičev in z domišljeno koreografijo vzbuja smeh, hkrati pa tiste zaplotne dušice med občinstvom vendarle vznemirja (»moj bog, pa ja niso geji?«). To dvoumje vztraja do konca – a živ človek se vsega navadi, pravijo, in tako gledalci čakajo, kam bo to pripeljalo, v čem to uprizarjanje burševstva, ki se tipično razvije v številnih situacijah (samo)izolacije fantov in moških (vojska, športni navijači, moški klubi, šole), danes nagovarja vprašanje patriarhata in značilnosti moške reprezentacije. Da govori o iskanju užitka in veselja v radikalnem fizičnem izčrpavanju, ki že samo po sebi sproža hormone sreče, še toliko bolj veselo pa s pomočjo substanc, je jasno, toda ta ventil je ravno izum patriarhata, od nekdaj so moškim v nadzorovano nenadzorovanih prostorih dopustili »svobodo«, vsakršne veselice, da so le potem znotraj sistemov odigrali zaželene vloge. Po polovici predstave postane jasno, da nova in nova preigravanja gibalno izvrstnega tria teh vprašanj ne bodo izznojila.
