Uveljavljeni ter tudi pri nas že znani britanski dramatik Duncan Macmillan – v ljubljanski Drami smo si lahko v minulih letih na primer ogledali postavitvi njegovih iger Pljuča in Vse sijajne stvari – se v svojih besedilih pogosto osredotoča na neprijetne teme, kot so duševno zdravje, negotovost ali samomorilnost, pri tem pa se težke snovi loteva v preprostem realističnem slogu, a z občutljivostjo do človeške narave in tudi kančkom humorja. To velja tudi za dramo Ljudje, kraji in stvari (2015), ki govori o odvisnosti, v režiji Matjaža Pograjca pa jo bodo premierno uprizorili v soboto ob 19.30 v Slovenskem mladinskem gledališču. »Gre za produkcijo z najbolj številno igralsko zasedbo v tej sezoni,« je med drugim povedal direktor SMG Tibor Mihelič Syed, ki je pojasnil tudi simbolnost naslova: odvisnik, ki je v procesu rehabilitacije, se ne sme družiti z ljudmi, ob katerih bi lahko spet zapadel v odvisnost, ravno tako pa se mora izogibati krajem oziroma stvarem, ki bi lahko delovale kot sprožilec odvisnosti.

Kot ugotavlja dramaturginja predstave Evelin Bizjak, se v družbi na odvisnost pogosto gleda skozi stereotipno perspektivo, čemur pa se Macmillan v tem besedilu – prevedel ga je Andrej E. Skubic – učinkovito izogne, saj odvisnosti ne stigmatizira, še manj pa jo glorificira; nanjo pogleda večplastno, pri čemer se sprašuje tudi o njenih širših vzrokih. »Pri tej drami je zanimivo, da je napisana na način, ki nekoliko izkrivlja realnost, podobno kot je to značilno za stanje odvisnosti, in temu smo sledili tudi v zasnovi uprizoritve,« je še dodala. »Na odvisnost ne gledamo kot na bolezen ali stigmo, ampak kot na nekaj običajnega,« pa pravi režiser Matjaž Pograjc. »V sodobni družbi smo pravzaprav vsi odvisni od nečesa, to je torej naša realnost – vprašanje je le, koliko smo si to sposobni priznati oziroma se s tem dejstvom soočiti.« Priznava še, da so se odločili za razmeroma klasično dramsko podobo predstave, so pa denimo v njej uporabili marionete, ki delujejo kot nekakšen alter ego glavne junakinje. »To je uprizoritev, ki v prvi vrsti stavi na igralce.«

Protagonistko Emmo, igralko, ki zaradi dolgotrajne zlorabe različnih opojnih snovi in posledičnih težav pri delu ter v življenju pristane na kliniki za odvajanje, bo odigrala Janja Majzelj. »Le redko naletim na besedilo, ki bi mi bilo tako blizu, obenem pa napisano tako psihološko natančno, da se mi v lik res ni bilo težko vživeti, pa čeprav bi sama le težko zabredla tako globoko kot Emma. Ker pa sem tudi jaz igralka, lahko najdem veliko vzporednic z njenimi težavami in jih tudi razumem.« Poleg nje bodo v predstavi nastopili še Daša Doberšek, Vito Weis, Maruša Oblak, Katarina Stegnar, Blaž Šef, Ivan Peternelj ter številni drugi; scenografijo je oblikoval Miloš Narobe, kostume Neli Štrukelj, koreografijo Branko Potočan, za likovno podobo in oblikovanje lutk pa je poskrbela Barbara Bulatović.