Mestno gledališče ljubljansko odpira sezono z novo postavitvijo drame Andreja Hienga Osvajalec, ki jo bodo v priredbi in režiji Sebastijana Horvata uprizorili nocoj ob 20. uri na velikem odru. S to premiero bodo počastili stoto obletnico Hiengovega rojstva, kot je ob tem opomnila direktorica in umetniška vodja MGL Barbara Hieng Samobor, pa mineva tudi 55 let, odkar je bila ta igra – sicer sploh prva, ki jo je Hieng napisal posebej za gledališče – prvič uprizorjena na slovenskih odrih, in to prav v MGL, kjer jo je na avtorjevo željo zrežiral Dušan Jovanović. »Zato ni naključje, da sem režijo zaupala Sebastijanu Horvatu, ki je neposredni dedič Jovanovića, da bi to dramsko delo primerno prilagodil svetu, kot ga živimo danes,« je še dodala.
Pogled proti temeljem
Kot je opomnila hišna dramaturginja Ira Ratej, Andrej Hieng ni bil le eden najvidnejših slovenskih modernistov, temveč je bil v 70. in 80. letih minulega stoletja skorajda nekakšen hišni avtor Mestnega gledališča ljubljanskega, saj je bila tam uprizorjena večina njegovega dramskega opusa. »Sam se je imel sicer bolj za pisatelja, tudi scenarista, vendar je bil ob tem polnokrven gledališki človek, šolan režiser, ki je delal po vseh slovenskih gledališčih, pozneje pa dve od njih tudi umetniško vodil,« je še pristavila. Dramo Osvajalec (1970) je napisal po naročilu Bojana Stupice – praizvedbo je doživela tako rekoč hkrati v Beogradu in Ljubljani – in zanjo pozneje prejel Sterijevo in Gavellovo nagrado, v Sloveniji pa bo zdaj uprizorjena četrtič; nazadnje jo je na odru ljubljanske Drame leta 2008 (spet) režiral Jovanović. Teme, ki jih naslavlja besedilo – vojna, genocid, oblast, vsakovrstno nasilje – so sicer precej širše od španskega osvajanja ameriške celine ali aluzij na posamične komunistične oblastnike (ki so jih nekateri zaznavali ob nastanku drame) ter se dotikajo samih temeljev človeškega bivanja, še ugotavlja Ira Ratej.
Osrednja figura v drami Osvajalec je konkvistador don Felipe, ki je v glavnih potezah oblikovan na podlagi življenja Hernána Cortésa, španskega zavojevalca, ki se je poročil s sužnjo, lepo in bistroumno staroselko, sicer pripadnico enega premaganih indijanskih ljudstev; ta mu je z nasveti ter znanjem indijanskih jezikov pomagala pri uničenju cvetočega kraljestva Aztekov. Dogajanje je postavljeno v čas po zaključku zmagoslavnih bojnih pohodov, ko don Felipe (igral ga bo gost Igor Samobor) čaka na formalno potrditev svoje oblasti nad ozemlji, ki si jih je podredil s klanjem ter dolgo vrsto neopisljivih krutosti; ob njem so še zagrenjeni sin Baltasar, molčeča soproga Margerita in obiskovalka, princesa Caetana, toda kraljevega imenovanja ni in ni...
Požrtija na pogorišču
Režiser Sebastijan Horvat je zgodbo postavil v distopično prihodnost, natančneje, v bunker po tretji svetovni vojni, ko je bela zahodna civilizacija uničila vse druge rase, ob tem pa tudi celoten planet. »To besedilo je nastalo v času neke druge države in ideologije, kar pa seveda ne pomeni, da smo se z osamosvojitvijo ideologije otresli, le zamenjali smo jo z drugo,« razmišlja režiser. »In tudi drama Osvajalec, umeščena v čas konkvistadorjev, bi se lahko dogajala kjer koli, navsezadnje jo je Hieng napisal v času vietnamske vojne, torej nekega drugega imperialističnega genocida, ki so se vrstili vse od evropskega odkritja Amerike – in med katerimi je bilo po vsem svetu pobitih več kot štiri petine prebivalstva avtohtonih ljudstev.« Kot pravi, ni danes nič drugače, in tudi sicer se zdi, da na začetku sleherne nove politične tvorbe stoji določeno barbarsko dejanje – kot so bili na primer povojni poboji v socialistični Jugoslaviji ali pa ob nastanku samostojne Slovenije izbrisani ter trgovina z orožjem.
Kot izhodišče za vstop v pripravljanje predstave so si zato vzeli vprašanje, kaj je narobe z evropsko civilizacijo, da se ne glede na vse dosedanje izkušnje vedno znova vrača k nasilju in barbarstvu. Ali kot pripominja dramaturg predstave Milan Ramšak Marković, Osvajalca ni nujno brati kot besedilo, ki z obravnavo dogodkov iz daljne preteklosti govori o nedavnih časih, temveč kot nekakšno preroštvo, ki se uresničuje v našem času – s podnebnimi spremembami, industrijskim pobijanjem ljudi (Gaza) in kibernetskimi fantazijami novih osvajalcev (tehnoloških mogotcev, ki že gradijo svoje bunkerje) se požgani in neplodni svet, v katerem živi don Felipe, kaže kot »odmev prihodnosti, ki trdi, da nima alternative«. »V tem pogledu to besedilo ne obravnava le začetkov kolonialne zahodne civilizacije, temveč tudi njen konec,« še ugotavlja dramaturg.
Poleg Igorja Samoborja v predstavi nastopajo še Jana Zupančič, Matej Puc in Klara Kuk. Scenograf in avtor videa je bil Igor Vasiljev, kostumografka Belinda Radulović, avtor glasbe Drago Ivanuša, svetlobo pa je oblikoval Aleksandar Čavlek.
