Omenjeno gledališče in Kino Šiška sta v zadnjih osmih letih večkrat združila kreativne moči, predvsem pri predstavah za otroke in mlade v okviru vsakoletnega festivala kulturno-umetnostne vzgoje Bobri. Če je bila pred leti v dvorani Katedrala v sodelovanju obeh institucij na sporedu predstava Dragana Živadinova o zloglasnem nacističnem zločincu slovenskih korenin Odilu Globočniku, je naključje hotelo, da njihova druga aktualna koprodukcija v režiji Sebastijana Horvata tematizira podobno zgodovinsko obdobje in ideološki kontekst, kot je povedal direktor Slovenskega mladinskega gledališča Tibor Mihelič Syed: »Nastala je predvsem po besedilu velikega nemškega pesnika, esejista, teoretika gledališča, dramatika, komunista s človeškim obrazom, kot so poimenovali Bertolta Brechta, ki je pri nas skoraj še neuprizorjeno. Začel ga je pisati dve leti pred drugo svetovno vojno, da bi s pomočjo dokumentov, pričevanj, niza prizorov vsakdanjega življenja takratne predvojne Nemčije seciral družbeno delovanje, ki je potem vodilo v vzpon in normalizacijo fašizma v konkretnem zgodovinskem trenutku.« Brechta so se lotili tudi zato, ker ga v slovenskih nacionalnih gledališčih ne uprizarjajo pogosto, SMG pa tudi sicer slovi kot umetniški prostor družbene kritike in političnih premislekov.

Režiser Sebastijan Horvat je o predstavi, ki se osredotoča na privlačnost fašizma, rekel: »V zadnjih desetletjih smo pomislili, da so te ideje, če že, ne več tako žive, neprivlačne za mlade generacije, in da seveda v kulturnem boju zmaguje levica, a imamo cel kup neposrednih dokazov, da se situacija obrača. Da novi »alt-right« postaja zanimiv in da desnica z radikalnimi idejami ponovno postaja neskončno privlačna za mlade in različne skupine ljudi ter si prisvaja kulturni prostor.«

Mali komadi z velikimi sporočili

Strah in beda tretjega rajha je sestavljena iz dveh delov. Prvi je Brechtov, drugi pa avtorski vložek dramaturga Milana Ramšaka Markovića, pri čemer mu je pomagala preostala ekipa ustvarjalcev. Ukvarjali so se zlasti s tem, kako je v primerjavi s svojo nekdanjo obliko fašizem videti danes, pri čemer so deloma našli tudi odgovor.

Prevajalka in hišna dramaturginja SMG Urška Brodar pojasni, da ne gre za klasičen Brechtov tekst. Avtor je bil znan po tem, da je številna dela po večkrat napisal, črtal, dodajal, brisal. V eni izmed verzij obstaja 24 prizorov, in ravno toliko jih je Brodar vzela za prevod, v drugi verziji pa 27, a neuradno naj bi jih bilo še več, pri čemer prav vsi stojijo sami zase. Brecht jih je imenoval »mali komadi«, saj je vsak prizor svoja mini drama s svojo temo, naj bo ta o stopnjevanju nasilja ali pa denimo o možnostih upora v še tako brezizhodni situaciji, kot je bil morilski stroj fašizma. »Vsakemu prizoru je dodal kratko pesem v šestih verzih. Tekst je nastajal v letih 1934 in 1935. Vemo, kateri zgodovinski trenutek je to. Nacisti so že prevzeli oblast v Nemčiji, Brecht je šel v pregnanstvo s svojimi tesnimi sodelavkami in sodelavci, s katerimi so iz časopisnih člankov in iz konkretnega dokumentarnega gradiva nabrali teme, trenutke materialnosti malega človeka iz različnih družbenih slojev, kjer se je videlo, kako je fašizem napredoval in kjer Brecht tudi dokaže, da ni res, kar so Nemci trdili po vojni. Zelo dobro so vedeli, kaj se je dogajalo, ampak mogoče ne bi mogli preživeti, če ne bi pri tem sodelovali vsak na svojem nivoju,« razloži Urška Brodar. Ključna je izbira, katere drobce besedila velikega gledališkega mojstra izbrati, da bodo v določenem trenutku čim bolj nagovorili občinstvo. Torkova premiera bo pokazala, kako se bo Strah in beda Tretjega rajha usedla v zavest gledaliških obiskovalcev.