Približno 2000 pripadnikov okupatorske vojske je obkolilo bataljonski tabor pri Osankarici. Slovenske borce so začeli napadati malo pred poldnevom. V srditi poslednji bitki, ki je trajala dve uri in pol, so ubili 69 slovenskih borcev, zadnjega med njimi, komaj živega, pa so usmrtili kot talca. Predstava z naslovom Pohorski bataljon pripoveduje o dogajanju v zadnjih dneh bataljona. Besedilo je skupaj z dramaturgom Dinom Pešutom in ostalimi člani avtorske ekipe prispeval režiser Jernej Lorenci, ki je povedal: »Pravzaprav sploh ne gre zanj, za Pohorski bataljon. Gre za ekstremno izkušnjo v ekstremnih okoliščinah: strah, lakota, mraz, smrad, trupla, odtrgani udje, gnijoča telesa, žeja. Ni kuhinje, ni stranišča, ni postelje, ni televizije, interneta, telefona, jogurta in brezglutenskega burgerja. Ni ničesar, kar je za nas povsem samoumevno.« Ustvarjalne ekipe se je zgodba upornikov na Pohorju globoko dotaknila, zato je bila tudi včerajšnja tiskovna konferenca v gledališču bolj čustvena, kot je sicer v navadi. Igralka Mirjam Korbar je svoje sodelovanje pospremila z besedami: »Slišala sem podatek, da je bilo pred 10 leti na svetu 33 vojn, zdaj jih je 55. Konflikti so v porastu, čeprav pravijo, da je nasilja vedno manj. Zame je naš projekt pomemben tudi zato, ker sem Mariborčanka. Skozi celotno osnovno šolo so k nam prihajali ljudje, ki so poznali borce Pohorskega bataljona, da bi nam pripovedovali različne zgodbe. Priznam, da smo bili tega včasih že malo siti, ampak seveda nismo poznali celotne zgodbe. Zdaj jo bolje poznam in sem hvaležna za našo študijo teh dogodkov, ker na odru še nikoli nisem govorila besed še živeče osebe. To je bila zelo čustvena izkušnja. Predstava je, se opravičujem za solze, kot neke vrste gledališka maša.«
S pesmijo na ustih
V igralskem ansamblu je tudi Lotos Vincenc Šparovec, ki ima edini od ustvarjalcev dejanske izkušnje z vojaškim urjenjem. Narejeno ima šolo za častnika, bil pa je tudi poveljnik čet v 132. gorskem polku v Bohinjski Beli. Njegove izkušnje so dodatno pripomogle pri oživljanju Pohorskega bataljona: »V umetnosti je mogoče vse. V vojski ni tako, tam je zmeraj mogoča samo ena stvar. Tisto, kar tam izrečeš, je sveto in ne moreš si več premisliti, ker za teboj stoji 120 ljudi. V umetnosti je hvala bogu drugače. Nisem ljubitelj orožja, sem pa ljubitelj solidarnosti in tovarištva. To je zgodba o uporu slovenskih domoljubov, ne komunistov, na katero smo vsi Slovenci lahko ponosni. V času, ko se zatekamo k ugodju, udobju, velnesu in častimo hipne zadovoljitve, je težko razumeti ljudi, ki so v najhujši zimi v zemljankah umirali s pesmijo na ustih in verjeli, da je mogoče živeti pod svobodnim soncem.«
Predstava z dokumentarnimi elementi, ki traja tri ure, z vmesnim premorom, je nastala v koprodukciji z Mestnim gledališčem Ptuj, kjer so imeli premiero že septembra. Takole se je predstave spominjal igralec Gaber K. Trseglav: »Ko so našo predstavo na Ptuju gledali srednješolci, tri ure ni zaškripal stol ali zasvetil ekran. V takih trenutkih – zdaj mi gredo kocine pokonci, ko se spomnim – začuti igralec smisel svojega početja.«
