Ivo Svetina: Črkarska pravda v veliki sliki

Res je, in to se redkokdaj zgodi, zato sem bil pobude zelo vesel. Z Barbaro Novakovič Kolenc sva govorila o jeziku, pa o slikarstvu, ki jo še posebno zanima, in potem sem začrtal nekakšen okvir. Če govorim o jeziku, o njegovem oblikovanju, namreč nikakor ne morem mimo knjige zgodovinarja Petra Vodopivca Od Pohlinove slovnice do samostojne države. Ta naslov sem pogosto navajal tujcem, ko sem jim poskušal razložiti, da je bilo treba za formiranje slovenske države najprej normirati jezik.

Osredotočil sem se torej na črkarsko pravdo, ki nam je znana iz Prešernovega soneta Al prav se piše kaßa ali kaša, torej po nemško ali po srbsko, s pomočjo cirilice, s katerim je meril na Jerneja Kopitarja, na njegovo preprečitev natisa Krajnske čbelice in na Čopov članek v tej zvezi, ki je imel naslov ABC Krieg (Abecedna vojna). Takrat je bil Jernej Kopitar glavni cenzor za južnoslovanske jezike na Dunaju, neposredno odgovoren notranjemu ministru in z velikimi cesarjevimi pooblastili. Med drugim se je v Parizu pogajal, da bi Francozi Avstrijcem vrnili umetnine, ki jih je odnesel Napoleon.

Nič novega pod soncem, res je. Za črkarsko pravdo pa stoji veliko več, kot se zdi. V hrvaškem časopisu sem v 90. letih prejšnjega stoletja prebral, da smo Slovenci krivi za spor med Hrvati in Srbi, češ da je Kopitar brez zadržkov podpiral Karadžića v reformi srbskega jezika in mu celo dovolil, da je v srbski slovar vključil tudi hrvaške besede. To drži, toda takrat je bil na Dunaju tudi prvi hrvaški romantični pesnik Petar Preradović in menda naj bi se strinjal s Kopitarjem in Karadžićem. Toda – Preradović je bil pravoslavec, a se je zaradi vojaške kariere v avstrijski vojski, povzpel se je vse do generala, moral spreobrniti v katolika...

Moj naslov ABC oder Krieg opozarja na premik, ki sem ga moral vpeljati, ko sem ugotovil vsa ta dejstva, celotno zgodbo pa sem literarno zgostil v izmišljeno srečanje vseh akterjev te zgodbe na Dunaju (od tod podnaslov igre Quasi una fantasia). Nadvse zanimive zgodbe: Karadžić je pri reformi srbskega jezika na Kopitarjevo pobudo skušal jezik očistiti stare cerkvene slovanščine, razmišljali so celo o uporabi latinice, a v ozadju je bila ruska prevlada.

Ni bilo plina, ni bilo južnih tokov, interes pa vsekakor. Hkrati je nastajala metelčica, po kateri naj bi Slovenci dvanajst dodatnih črk vzeli iz cirilice. Kopitar je zato predlagal, da bi raje iz češčine prevzeli šumnike in sičnike (razen za r); če ne, bi ohranili »sch«.

Da. Ta črkarska pravda je torej potekala na globlji in širši razmejitvi med katolištvom in pravoslavjem, med cirilico in latinico, pa tudi med slovenščino in nemškim zapisom. Slovenci smo sicer imeli kar nekaj avtonomije. V 18. stoletju smo dobili stanovsko gledališče in v letu francoske revolucije, 1789, smo v njem uprizorili prvo predstavo v slovenščini, Linhartovo Županovo Micko. Kdo ve, morda jo je pisal prav 14. julija, na dan, ko je padla Bastilja. Pri vzpostavitvi republikanskih načel smo torej sodelovali z »vedro revolucijo«, kot je ta dogodek poimenoval Josip Vidmar. Matiček pa je bil prvič uprizorjen šele leta 1848, spet v prelomnem času. Republikansko idejo smo že v drugo slavili z gledališčem.

To oblikovanje jezika, ki je orodje in orožje, je potekalo v letih 1834 in 1835 v nenavadnih okoliščinah. Karadžić se je poročil z Avstrijko, zato je bil sumljiv Srbom in Rusom. Toda Kopitar mu je kljub temu uredil rusko pokojnino. Poleg tega Karadžić noge ni izgubil v prvi srbski vstaji, kot pravi mit, ampak zaradi sifilisa, in zdravljenje mu je plačal Kopitar, zaradi česar mu je bil Karadžić neizmerno hvaležen in vdan.

Da. Izmislil pa sem si srečanje med Kopitarjevo hčerko Mino in Prešernom, njo sem fantazijsko »okužil« s kolero, a so v resnici za njo umrli Kopitarjevi starši. Čopova zagledanost v vdovo Antonio pl. Höffern, Baragovo sestro, je bila spet resnična, ni moj domislek. A Antonia se je odpravila za bratom v Ameriko, kjer je ta kot misijonar napisal tudi prvo slovnico indijanskega jezika.

Spet. In ko se je Antonia po dolgih letih vrnila v Ljubljano v indijanskih oblačilih, so ji rekli »poganka«. No, in končno je tu še tretji fantazijski element, Turki.

Da. Vendar zato, ker se povezujejo s Karadžićevim obsedenim iskanjem dnevnika velikega vezirja Kare Mustafe, ki je takrat oblegal Dunaj. Po porazu so mu ga zaplenili, ga prevedli v nemščino in tam je mogoče prebrati ne le zapise o obleganju, ampak tudi o širših načrtih za obdobje po zmagi. Med drugim naj bi kot par istanbulski modri mošeji na Dunaju zgradili zlato.

Da, mošeje, ki tako motijo ne le slovenske vedute (smeh). S pomočjo tega dnevnika naj bi torej na novo razumeli evropsko zgodovino. No, Mustafi je po porazu v Beograd sultan poslal svileno vrvico, s katero so ga zadavili.

Zgodovina me zanima v segmentu, ko prehaja v mitske vode, to pa ni kakšna nova domislica, to so počeli že mnogi, tudi sam sem pred mnogimi leti napisal igro Biljard na Capriju o srečanju Lenina in Gorkega. A ta čas, ki sem ga obravnaval zdaj, je še posebno zanimiv, je čas po deklaraciji o neodvisnosti Amerike, po ločitvi države in Cerkve, po deklaraciji o človekovih pravicah, v kateri je zapisano celo, da ima človek pravico biti srečen. Kar se danes sliši skoraj bogokletno.

Zagotovo ureditev avtorskih pravic za fotokopiranje, potem status samozaposlenih, ki se ga da izenačiti s statusom zaposlenih v javnem sektorju. Predvsem pa bi morala ministrica za kulturo v parlamentu sprožiti razpravo o nacionalnem programu za kulturo, ki je po njenem mnenju seznam nerealnih želja. Poslanci bi se tako morali opredeliti o prioritetah, ki so realno možne.

Mislim, da bo. To je njena zakonska možnost, ki je doslej ni izkoristil še noben minister.