Svoje igralske izkušnje je v času šolanja nabirala na ugledni igralski šoli v New Yorku. Sodelovala je z imeni, kot so Alec Baldwin, Ellen Burstyn, Estelle Parsons. Uspelo ji je srečati Lady Gaga, enkrat ji je predaval celo Hugh Jackman. Ameriška izkušnja je pripomogla k temu, kako igralka danes razmišlja o sebi in svetu.
Če bi lahko živeli v katerem koli zgodovinskem obdobju, katero obdobje bi izbrali?
Izbrala bi renesanso – čas, ko so umetnost, znanost in filozofija cveteli hkrati. To je bilo obdobje, ko je človek na novo odkrival svet in samega sebe. Všeč mi je plodna energija novih začetkov, obdobij preporoda. Takrat ima vse večjo vrednost kot v izpraznjenih obdobjih zatona. Ena mojih najljubših slik je Rojstvo Venere, ki odraža to dojemanje lepote sveta. Tudi takratni ženski ideal je bil bliže mojemu telesnemu tipu – ženstvena postava s širokimi boki. Morda je to razlog, da kot igralka gravitiram k filmom in serijam iz renesanse in sosednjih zgodovinskih obdobij, saj moj videz in energija pogosto najbolj pridejo do izraza prav v teh tako imenovanih period pieces.
Če bi lahko imeli večerjo s komer koli, kdo bi to bil?
Ostala bi kar v renesansi – z Leonardom da Vincijem. Verjamem, da bi imela z njim neskončno tem za pogovor, saj je povezoval različna področja, od umetnosti in psihologije do znanosti in tehnologije. Razmišljal je večplastno in večrazsežnostno, kakor razmišljam tudi sama. Poleg tega je avtor Mone Lize, ki jo imam na steni in s katero so me v času odraščanja večkrat primerjali. Ta slika me še danes navdaja z občutkom varnosti in me spominja, da ima življenje veliko širši smisel od naših vsakodnevnih skrbi.
Če imate kakšno skrito željo, ki vam je doslej še ni uspelo uresničiti, katera bi to bila?
Pilotiranje letala. Preizkusila sem se že kot kopilot in občutek je res neverjeten – svoboda, pogled na svet z višine … Popoln kontrast potapljanju, ki je tudi moja strast, a oboje mi daje občutek miru in globine, vsako v svoji smeri. Tudi jadrati si želim več – obožujem veter v laseh in drvenje proti oddaljenemu horizontu. Take aktivnosti mi dajejo občutek živosti. Zanimivo je, da mi je v avtu, ki je omejen z vseh strani, vedno slabo, medtem ko mi na čolnu ali v letalu, ki se lahko obračata na glavo, ni nič.
Če bi lahko komur koli postavili eno vprašanje, ta pa bi vam moral odgovoriti iskreno, komu bi ga postavili in kaj bi ga vprašali?
Vsakemu bi postavila to vprašanje, na katerega bi si vsak moral odgovoriti iskreno: boš ob koncu življenja lahko rekel, da si živel tako, kot si hotel, ali tako, da si ugajal drugim? Življenje se mi zdi prekratko, da ne bi živeli s polnimi pljuči in ciljem samoaktualizacije. Seveda s spoštovanjem do soljudi in nikakor ne na račun drugih. Ampak z zavedanjem, da je povsem sprejemljivo ne slediti ustaljenim vzorcem, če iskreno in rahločutno sledimo sebi.
