Kakor koli že, Vika Grilova je včeraj, 20. julija, praznovala visok in častitljiv življenjski jubilej: devetdesetletnico rojstva. Nemara utegne kdo pripomniti, da danes, ko srečujemo iz dneva v dan tudi že veliko stoletnikov, Vikinih devetdeset ni posebno visoko število ali izjemna obletnica; zanesljivo pa je glede na slavljenkino že omenjeno slovito umetniško stvarilnost častitljiva in nič manj tudi častna. In prav tej častnosti posvečamo pričujoče besede in spoznanja.
Po maturi je Vika najprej študirala in absolvirala slavistiko na Filozofski fakulteti ljubljanske Univerze, nato pa se je leta 1945 med prvimi študenti vpisala na novo, v tedanji Jugoslaviji prvo ustanovljeno Akademijo za igralsko umetnost (AIU), kjer je leta 1951 diplomirala v oddelku za dramsko igro. Še pred diplomo je kot nesporno nadarjena igralka postala in do leta 1983 bila stalna članica ljubljanske Drame, že prej pa je, med leti 1961 in 1969, predavala dramsko igro na Akademiji za gledališče, radio in televizijo (AGRFT), če samo strnjeno omenimo njene poglavitne ustvarjalne zadolžitve.
Seveda nas v pričujoči glosici posebej in najbolj zanimajo Vikine znamenite igralske stvaritve. Že od vsega ustvarjalnega začetka se je uveljavila kot igralka nosilnih mladostnih vlog, med temi tudi tako imenovanih naivk, ki so vse bile, kakor sem že leta 1989 zapisal v Enciklopediji Slovenije, poudarjeno kultivirane. Lahko bi z drugo besedo lahko dejal še: inteligentne, vsekakor bolj razumniško kot emocionalno zasnovane, a zato nič manj umetniško sugestivne. Tako suverena in prepričljiva je Vikina ustvarjalna moč ostala tudi pri oblikovanju tako imenovanih karakternih dramskih postav, torej zlasti življenjsko in izkušenjsko starejših dramskih likov, ki zahtevajo posebno poudarjen in poglobljen psihološki študij in temu primerno izbiro ustreznih ustvarjalnih izrazov in izrazil, če čisto na kratko označimo poglavitne oblikovalne značilnosti igranja karakternih vlog. Teh in takih, predvsem zelo zahtevnih in večinoma nosilnih dramskih vlog, je Vika upodobila na desetine iz domačega in tujega, tako zgodovinskega, klasičnega kot tudi modernega, sodobnega dramskega repertoarja.
Navedimo vsaj nekaj najznačilnejših tovrstnih Vikinih igralskih stvaritev: Lenčka v Finžgarjevi Razvalini življenja (1951), Francka v Cankarjevem Kralju na Betajnovi (1952), Nežka v Linhartovi komediji Ta veseli dan ali Matiček se ženi (1953), Hilda v Smoletovem Potovanju v Koromandijo (1956), Jožefina v Kreftovih Kranjskih komedijantih (1962), Lucille v Molièrovem Žlahtnem meščanu (1953), Natalija v Vasi Železnovi M. Gorkega (1954), Katarina v Shakespearovi Ukročeni trmoglavki (1957), Yerma v istoimenski Lorcovi drami (1959), Dunjaša v Češnjevem vrtu A. P. Čehova (1960), Alice More v Boltovem Človeku za vse čase (1966), Gospa Hortense v Anouilhovem Orkestru (1971) – če omenimo samo strogo izbrane, lahko bi rekli tudi reprezentativne vloge naše jubilantke. Vsebinska in pomenska, zvrstna in značajska raznoličnost teh in seveda še številnih drugih, tu neomenjenih vlog in njihovih suverenih interpretacij, kakor jih je z nadarjenostjo, znanjem in nenehno ustvarjalno odgovornostjo oblikovala Vika Grilova, ta raznoličnost pravzaprav že sama po sebi priča o umetniško dognani zrelosti njene nosilke. To zrelost s(m)o spoznavali in priznavali tudi dolgoletni kritiški spremljevalci Vikinega obsežnega igralskega opusa, bogate izkušnje te zrelosti pa je naša jubilantka kot profesorica dramske igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo imenitno prenašala številnim svojim študentkam in študentom, ki še danes zvesto in zagnano nastopajo v naših poklicnih dramskih gledališčih ali njim sorodnih institucijah, medijih in drugih podobnih kulturnih dejavnostih.
Naši spoštovani jubilantki, dolgoletni znameniti slovenski dramski igralki Viki Grilovi, čestitamo ob devetdesetletnici življenja in ji srčno želimo, da bi, še zmeraj polna umske stanovitnosti ter v njej še posebno bralske zavzetosti in vedoželjnosti, živela še veliko, veliko let.