Priprave na premiero predstave z naslovom Kaj se je zgodilo z Bette Davis in Joan Crawford? se v Kosovelovi dvorani posvečajo še zadnjim detajlom, preden bo nocoj ob 20. uri na odru zaživel dober star glamurozen Hollywood. In to z nikomer drugim kot z divama, igralskima ikonama, brezčasnima zvezdama, ki spadata med največje, kar jih je tovarna sanj kadarkoli imela. Nataša Barbara Gračner in Jana Zupančič bosta gledalce odpeljali v psihološki »backstage« protagonistk Bette Davis in Joan Crawford, ki sta bili druga drugi največji antagonistki v enem najslavnejših sporov vseh časov. Tančico za tančico bosta razkrivali, kaj se skriva za slavo, uspehom, tabloidi, bleščicami in glamurjem, kaj se zgodi, ko že skoraj odpisani Bette in Joan ob poslednjih izdihljajih mladosti zreta v vrzel neizprosnosti časa. Je vrhunec uspeha v industriji, ki ne pozna ženskega staranja, zanju res minil ali si ga pišeta sami? Sta zaveznici ali sovražnici?

O sporu in nenehnem rivalstvu med Bette Davis in Joan Crawford še vedno krožijo številne anekdote, govorice in ugibanja. Marsikoga je presenetilo, ko sta igralki proti koncu kariere pred kamere dejansko stopili skupaj, in sicer v psihološki grozljivki Kaj se je zgodilo z Baby Jane? (1962), ki je postala filmska uspešnica. Ravno v čas snemanja tega filma je postavljeno tudi odrsko besedilo Kaj se je zgodilo z Bette Davis in Joan Crawford? francoskega avtorja Jeana Marboeufa. Režiser Nikola Ljuca si zgodbe ni zamislil le v gledališkem kontekstu, temveč se mu je zdelo ključno, da se hkrati loti tudi kinematografskih prijemov: »Predstava govori o filmskih igralkah. V gledališču se pogovarjamo o filmskih problematikah. To je na videz paradoksalna situacija, ki me je navdihnila za specifičen režijski koncept. Tako imenovani live cinema je nekakšna nadgradnja gledališkega jezika, pri čemer kamera doda element velikega plana, ki ga v gledališču sicer ni in ki poveča taktilno izkušnjo gledališča.«

Ko se zvezda utrne

V prvi slovenski različici zgodbe o dveh igralskih ikonah v koprodukciji Teatra Tivoli, Mini Teatra in Cankarjevega doma bosta nastopili prvakinji slovenskih gledališč, Jana Zupančič kot Joan Crawford in Nataša Barbara Gračner kot Bette Davis. Gledališka ekipa je skupaj pregledala več njunih filmov, reference in materiali pa so jim služili za zgodovinsko osnovo. Kostumograf Alan Hranitelj je pojasnil, da je s kostumi želel ujeti čas Davisove in Crawfordove, kot tudi čas Gračnerjeve in Zupančičeve, še posebej zahtevno pa je bilo slediti duhu posamezne igralke ter vsem plastem njihovih osebnosti, ki se križajo med seboj. O kostumografski viziji je povedal: »Kostum Bette Davis je bolj kompleksen in čudaški, a hkrati eleganten, medtem ko je kostum Joan Crawford bolj ženstven, preprostejši in z minimalnimi detajli. Vsaka igralka ima tri kostume. Prvi je glamurozen, drugi izhaja iz filmske vloge, tretji pa je 'zasebni' kostum lika iz predstave.«

Kot je razložila igralka Nataša Barbara Gračner, je bistveno, da pri predstavi Kaj se je zgodilo z Bette Davis in Joan Crawford? ne gre za posnemanje hollywoodskih zvezd, temveč za »prikaz čustvenih stanj, v katere zapadeta prestrašeni igralki, ki jima svet namiguje, da se z leti bližata koncu poklicne kariere, medtem ko imata obe še veliko ponuditi. Kulise, rivalstvo, strah pred staranjem, boj za prevlado – vse, kar je tema filma, vzrok in posledica, se odraža tudi v njunem zasebnem življenju. Kako močno sta se v resnici sovražili, ne bomo nikoli izvedeli, je pa hollywoodski medijski linč zagotovo pripomogel k temu, da sta Bette in Joan simbol najhujšega umetno ustvarjenega rivalstva med filmskimi velikani. V naši predstavitvi boste spremljali različne situacije, ki so tako humorne kot grenke. Vse, kar sta počeli, samo zato, da bi prizadeli druga drugo. Kot igralka, ki igra igralko, bi lahko uporabila tipične metagledališke postopke, a sva se z Jano Zupančič strinjali, da bi takšen način 'samopredstavljanja' žlahtno celoto bolj okrnil kot nadgrajeval. Drama se poigrava z arhetipi oziroma osnovnimi vzorci, ki razkrivajo igralski osebnosti obeh div kot vročekrvni, boleče ambiciozni in zavistni. Takšna javna podoba pa je pogosto le maska ​​za prestrašene in osamljene ljudi, ujete v vrtincu slave, za katero si prizadevajo, čeprav se zavedajo, da jih bo le-ta uničila in zavrnila.«