Na natečaj za Grumovo nagrado, ki je namenjena najboljšemu novemu slovenskemu dramskemu besedilu in se jo podeljuje že od leta 1979, je letos prispelo 27 besedil, v konkurenci pa so ostala tudi tri besedila, ki so bila nominirana že ob lanski ediciji Tedna slovenske drame. Žirija, ki jo sestavljajo kritik in teatrolog Matej Bogataj (predsednik), dramaturginja in prevajalka Darja Dominkuš, igralka Vesna Jevnikar, režiser in literat Marko Sosič ter režiserka Renata Vidič, je nominirala štiri besedila treh avtorjev.
»Izmed prispelih besedil in tistih iz lanskega ožjega izbora smo izbrali štiri zelo raznovrstne izdelke. Narativno dramo o premeni časov tisočdevetstoenainosemdeset Simone Semenič, dokumentaristično dramo o plezalki in lastnici kinematografov Pavli Jesih Pavla nad prepadom Andreja E. Skubica ter dvoje tekstov Vinka Möderndorferja, igro Evropa, ki se spogleduje s slovensko dramsko tradicijo, in žanrsko napet Mali nočni kvartet, ki postavlja pred nas etično dilemo in je izpisana z velikim posluhom za suspenz,« razkriva Bogataj, k temu pa doda, da je žirija izbrala besedila, ki »omogočajo kar najbolj široke uprizoritvene pristope«.
Koketni do publike
Predsednik žirije pojasnjuje, da so letos na natečaj prispela zelo raznovrstna besedila, tako tematsko kot tudi glede na dramsko pisavo. Precej je socialne dramatike, v kateri se zrcalijo otežene življenjske razmere, nekaj tekstov je posvečenih preteklim nezaceljenim travmam, predvsem posledicam napačno izpeljane tranzicije, zaslediti pa je tudi predelavo starejše zgodovine, kot denimo kmečkega puntarstva. »Nekaj besedil je zelo intimnih, opaziti pa je, da se nekdaj dominantna poetična drama umika žanrskemu pisanju. Tega avtorji vse bolj obvladajo, res pa je, da nekateri prepisujejo zaplete iz žajfnic in vsega tistega, s čimer nas obsevajo televizija in množična občila.«
Bogataj pa je v besedilih pogrešal več občutka za stopnjevanje in stališč, čeprav poudarja, da se pri socialnih dramah čuti močna želja po spremembah in angažmaju. V konkurenci mladih dramatikov, starih do 30 let, kjer se bo za lovoriko letos potegovalo šest besedil, pa po sogovornikovem mnenju manjka tudi »več posluha za dramski zdaj, ki ga pogosto nadomeščata epska distanca in pripovedovanje«. Na drugi strani se kot velik plus kaže vse več spretnosti pri pisanju: »Avtorsko pisavo zamenjujejo prepoznani vzorci in pristopi, ki so odrsko učinkoviti in uprizoritvi prijazni, saj je ta že 'vpisana' vanje, do publike pa koketni.«
Dramaturg, publicist in predavatelj na AGRFT, dr. Blaž Lukan, meni, da natečaj za Grumovo nagrado kaže realno stanje v sodobni slovenski dramatiki. »Seveda vsa dela, ki v določenem letu nastanejo v slovenskem prostoru, ne konkurirajo na tem natečaju, a veliko več jih ni.« Ob tem se spominja, da se je sredi prejšnjega desetletja, ko je bil sam član žirije za Grumovo nagrado, za to priznanje potegovalo tudi po 60 besedil, a ob tem poudarja, da so količinska nihanja tako rekoč pravilo. V dejstvu, da se med nominiranci za najboljši domači dramski tekst iz leta v leto pogosto pojavljajo ista imena, pa ne vidi nikakršne težave, temveč dokaz, da je »dramsko pisanje trd in kontinuiran posel«. Matej Bogataj pritegne, da to dokazuje, da je za pisanje dramatike potrebna posebna obrtna spretnost in poznavanje gledališkega okolja.
Ko teksti obtičijo v predalu
Andrej E. Skubic zatrjuje, da je za avtorja sama uprizoritev besedila daleč najlepša nagrada, a slovenska gledališča in režiserji, razen v primeru, da besedilo sami naročijo, niso pretirano dovzetni za uprizarjanje sodobnih domačih dramskih besedil. »Če sodimo po pregledu uprizoritev v tekmovalnem programu letošnjega Tedna slovenske drame, slovenski oder sodobne dramske pisave niti ne išče niti ne ljubi dovolj. Na srečo čast slovenskega uprizoritvenega pisanja rešujejo projekti, ki meje dramske pisave premikajo v postdramske širine. Tako – paradoksalno – če sodobna slovenska drama ne najde vedno poti na oder, pa ta kljub vsemu odslikava realno kondicijo slovenskega gledališča v tem trenutku,« razmišlja Lukan.
Avtor nominiranega besedila Pavla nad prepadom, ki je bilo ustvarjeno po naročilu Slovenskega mladinskega gledališča in tako tamkaj že doživelo odrsko postavitev, primakne: »Mogoče je bilo v bolj represivnih časih čutiti več potrebe, da se uprizarja prav naše tekste, ki govorijo o našem stanju tukaj in zdaj. Zdaj pa je taka miselnost nekako zamrla. In tako srečaš odlične režiserje, ki ti prostodušno povejo, da sovražijo branje dram; rajši v skladu z lastno poetiko predelajo klasiko, uprizorijo nekaj, kar je odlično vžgalo že v Berlinu ali Londonu, morda pa skupaj z igralci eksperimentalno ustvarijo samostojno predelavo romanesknega dela ali pesniškega opusa. Tako ima daleč največ možnosti za uprizoritev slovenska drama, katere avtor je hkrati režiser.«
Da po predalih ostaja veliko dobrega pisanja, ker vodstva gledališč bolj zaupajo tuji dramatiki in pa režiserjem, pa je prepričan tudi Vinko Möderndorfer: »Gledališča se lažje odločijo za režijski koncept, režijsko idejo, predelavo, vizijo ali projekt, kot pa da bi poskusila tvegati z besedilom slovenskega dramatika. Slovensko gledališče se premalo zaveda, da ko ne goji domače, nacionalne dramatike, ni nič drugega kot gledališka produkcija, pravo duhovno moč dobi šele z uprizarjanjem izvirnega, slovenskega dramskega pisanja.«
Oba nominiranca opažata, da se tudi za besedila, nagrajena ali nominirana za Grumovo nagrado, režiserji in gledališča ne trudijo samoiniciativno, temveč je pot do odra bolj odvisna od avtorjeve vztrajnosti. Denimo drama Križ Matjaža Briškega, nagrajena leta 2005, je do gledalcev prišla šele pred približno dvema tednoma, Skubic pa razkriva, da mu je za tekst Hura, Nosferatu!, nominiran leta 2009, načelni dogovor za uprizoritev uspelo doseči po skoraj petih letih. »Obstajajo posamezniki, ki pišejo in želijo pisati, a je spodbuda nikakršna. Če nisi zadosti siten in tečen, ne bo nič iz tega. A smo ljudje takšni in drugačni. Jaz sem recimo ena izmed redkih, ki je agresivna. Lahko da so avtorji, ki so bolj nadarjeni od mene, a ker niso agresivni, se preselijo na Finsko ali v London,« pa je o položaju mladih slovenskih dramatikov za naš časopis pred dvema letoma spregovorila Simona Semenič, ki je v teh dneh nismo uspeli priklicati. Njeno delo tisočdevetstoenainosemdeset je sicer pred kratkim že dočakalo uprizoritev.
