Inscenacijo Detlefa Sölterja, ki je v Ljubljani že podpisal zarjavelo nemogočega Nabucca, je mogoče razumeti kot simbol prenove ljubljanske operne stavbe: namesto, da bi zgradili novo gledališče, smiselno umeščeno v arhitekturni in predvsem novi družbeni kontekst, smo se odločili za kozmetične popravke starega »lutkovnega gledališča«. Tako nam Sölter »daje« pogrete klišejske ostanke opere izpred več kot treh desetletij: pevci so gibalno omejeni (vojvoda Branka Robinšaka se giblje povsem »monokromatsko«), s kostumi se išče lokalno-zgodovinsko ustreznost, a ne ostane drugega kot skoraj komičen približek posnetkov iz bolj premožnih oper, scena želi graditi hiške, ograjice, oboke, režijski posegi prisegajo na operne tradicionalizme (Magdalena svojo zapeljivost dosega z »rokami ob bok«, skrušenemu Rigolettu iz rok pade čepica dvornega norčka, Sparafucile brusi svoje »orodje«). Sölter stare zgodbe ne poskuša aktualizirati, konceptualno domisliti, jo pa želi nadgraditi z vizualnim simbolom samoroga, katerega največji problem je, da je vizualno ves čas v močnem estetskem navzkrižju s preostalimi scenskimi objekti in tako večinoma deluje otročje, pa tudi sicer se zdi transcendentalno povzdigovanje Gilde ideja na prvo žogo (še posebej končna »prikazen« križa, ki transcendenco jasno zmeša s krščanskim ali še drugače: samorog pade, vzpne se razpelo). Toda takšni interpretativni premisleki gredo najbrž čez tisto, kar je želela povedati režija. Inscenacija namreč povsem ustreza vsemu tistemu, kar si pod opero predstavlja povprečni Slovenec. Seveda tisti, ki mu na kraj pameti ne pade, da bi šel v opero, ker je prepričan, da je to popolnoma preživet žanr. Obstaja še dobršen del opernih »ljubiteljev«, ki prisegajo na podobne operne klišeje in so najbrž ob Sölterju uživali, toda sam ne bi bil preveč navdušen nad premierskim občinstvom, ki ne ve niti tega, da so klasične arije sestavljene iz počasnega cantabile in hitre cabalette in da se ploska »na koncu« arije in ne »vmes«. Ampak to je za naš operni prostor že »višja matematika«, zato je najbrž smiselno, da se držimo preživetih, nepovednih, neaktualnih, zdolgočasenih, neinventivnih, a nič preveč poceni klišejev.
Ni pa vse slabo v novi predstavi – to velja močno poudariti! Glasbena izvedba novega Rigoletta je povsem solidna. Orkester igra zvočno urejeno, taktirka Lorisa Voltolinija se zna prilagajati pevcem in biti agogično razburkana, a takoj nato tudi potoniti v pasivnosti. Škoda, da se zvočni uglajenosti ni pridodal še ščepec bolj premišljenega kontrastiranja v tempih. Iz režije, ki zgodbo in karakterje samo nakazuje, ne pa tudi razvija, so izrazito izstopile pevske kreacije. Najprej Marko Kobal v naslovni vlogi – njegova očetovska skrušenost, utrujenost dvornega norčka je bila vokalno podoživeta tudi na mestih, kjer se Kobalov glas ne kaže kot »velik«. Toda vsa ta majhna nihanja zna Kobal napolniti s prezenco, z vživetostjo, zaradi katere se mestoma zdi, da se je znašel v povsem napačni predstavi, da je skoraj »preveč« dramatičen – to zadnje gre seveda brati kot izrazito pohvalo. Vokalno je dovolj močna tudi Martina Zadro, ki Gildo – z izjemo višinsko in koloraturno najbolj izpostavljenih mest, kjer njen glas že postaja bolj zatrjen, manj prožen – vokalno jasno postavlja v območje naivnega, mladostnega, nedolžnega. O Branku Robinšaku težko zapišem kaj novega: v zvočnem pogledu poseduje izjemno srednjo lego, medtem ko višine ostajajo brez stržena, kar slabi možnost karakternega risanja, kar je v vlogi vojvode še tem bolj pomembno. V manjših vlogah je bil smiselno zaseden demonski glas Saše Čana, Nuška Drašček Rojko ni izstopala karakterno, v režijskem in vokalnem pogledu pa je bil nastop ključnega Monteroneja (Juan Vasle) povsem neviden. Zbor je pel uglajeno in brez običajnega forsiranja, kar gre pohvaliti.
Na koncu mi ostaja predvsem upanje, da tiste notranje operne sile (orkester, zbor, pevci, dirigent), ki so tokrat stopile na prag raja, a jim ga je nato odžagala inscenacija, delijo moje prepričanje, da takšnega tipa opere v kotičku pod Alpami ne potrebuje nihče. Potrebujemo pa seveda aktualno, umetniško premišljeno, »nasršeno« opero.