Sveža premierna uprizoritev tržaškega gledališča tako izide iz Čehova, vendar se izoblikuje v strukturno novo celoto; s fragmentarnimi prizori kratkega diha, ki nadomestijo izvorno zgradbo štirih dejanj, posledično pa tudi z redukcijo, ki v predrugačenem ritmu opusti daljšo vpeljavo v srž drame in gledalca že nemudoma sooči z odnosi med osebami. Buljan z Gazvodo (ter v sodelovanju z dramaturginjo Diano Koloini) nadomesti uvodno predstavitev okoliščin z neposrednim prehodom na mikrodrame oseb, ki neposrednost črpa tudi v samem načinu njihove odrske umestitve, z zmanjšanjem razdalje med podanimi osebami in občinstvom.
Uprizoritvena površina, na katero s prostora avditorija, tokrat kot nepogrešljivi okvir prizorišču premeščenega neposredno na oder, vstopijo igralci, v scenografski zamisli Aleksandra Denića predstavlja kuhinjo. Med kozicami in ponvami se torej kuha, zgošča dogajanje; njegov osrednji aktivni člen je, če sklepamo že po sami funkciji, kuhar. Oseba, ki jo Gazvoda k drugim osebam drame doda kot nekakšnega dvojnika naslovnega Vanje, s tem dejanjem pa na svoj način ponovi Jovanovićevo podvojitev iz leta 1988, ko sta, v tedanji tržaški uprizoritvi Strička, bila Vanja dva. Kuhar sicer ne nosi istega imena; kljub nekakšnemu bratskemu odnosu z Vanjo, v katerega dreza, v njem neti strast, sproža aktivno delovanje, ostaja nekoliko zagonetna figura, lik, ki ne ponuja trdnega orientirja. Toda večji meri opredeljevanja se z neposrednim vstopom v medsebojne odnose ter s hitrimi in nenehnimi preklopi med njihovim sekvenčnim podajanjem izmika že sama uprizoritev (ta pravzaprav računa na vsaj okvirno predhodno poznavanje Čehovove drame).
Dogajanje v kuhinji poteka torej v (buljanovsko značilno fizičnem) sosledju fragmentov; osnovnemu ritmu zagotovi dinamiko glasba Mitje Vrhovnika Smrekarja, medtem ko lučno oblikovanje tandema Son:DA zatemnitve množi, kot da bi skušalo ujeti ključne trenutke. Prostor se polni s postopnim prihodom in soočenjem vseh oseb – vse do odločilnega vstopa Serebrjakova, ko osebe kot v nekakšni obrambi na sprožene konflikte zgrabijo v roke pištole in jih merijo druga proti drugi. Vstop tistega, ki se nameni z eno samo odločitvijo povoziti dolgoletni trud, ne meneč se za prihodnost drugih – kaj drugih, svojcev! – uprizoritvi nadene videz (ne pa tudi napetosti) pravcate filmske akcije, z Vanjinim ubojem kuharja/svoje aktivne plati kot vrhom tega obračuna.
Buljan, ki mu zavzeto sledi vsa igralska zasedba, Strička Vanjo tako prikaže v hipnosti, pospešenosti, a tudi izmuzljivosti sodobnega časa. Toda medtem ko je v takšnem predrugačenju Čehova mogoče najti utemeljitve za posamezne odločitve, sama izpeljava uprizoritve na gledalca ne uspe prenesti potrebne vpetosti – naj ji sledi še tako od blizu in v še tako pospešenem tempu. Pa tudi ne pretirano močnega občutenja potrebe po življenjski polnosti.