Čemu pripisujete otvoritveno gnečo?

Množičnost je gotovo posledica dejstva, da za projektom stoji močna skupnost, poleg tega pa imamo letos tudi več kot petdeset partnerjev, Kino Otok, Kino Šiška, Prostorož in druge, tako da je informacija zaokrožila od ust do ust.

Lanski prvi Pop-up dom je bil v zasebnem stanovanju, letošnji v veliki dvorani. Velik preskok – kako vam je uspelo dobiti ta prostor?

Prostor je last podjetja Imos, občina je bila namreč povsem neodzivna. Najeli smo ga za 30 odstotkov siceršnje najemnine. Lanski projekt je nastal kot ideja Kreativne cone Šiška, ki je prvi slovenski coworking prostor; lani je imel dvanajst, zdaj pa 20 članov. Takrat smo bili povsem brez sredstev, zato smo se z lastnikom stanovanja dogovorili, da nam ga da za dva meseca na voljo, mi pa mu ga opremimo. Letos smo v večjem prostoru, kar nam omogoča spregovoriti o letošnji temi coworking odprtega delovnega prostora in povezovalne pisarne. Imamo tri enote, tako imenovani fablab, fabrication laboratory, v katerem je tridimenzionalni tiskalnik slovenske izdelave, kjer si lahko oblikovalec sprinta prototip svojega izdelka, drugi je kreativni laboratorij, v katerem slovenski vizualni umetniki oblikujejo celostno podobo za izdelek ali projekt, tretji pa pospeševalnik množičnega financiranja, kjer vam pomagajo ugotoviti, ali je za vas bolj primerno zbirati naročila ali iskati zasebnega vlagatelja. Pri iskanju vam potem tudi pomagajo.

Množično financiranje v Sloveniji je svetovni fenomen, zbranih je bilo že več kot milijon dolarjev, Luka Piškorič in ekipa so očitno izjemno uspešni.

Res je, v minulem letu smo izvedli več uspešnih kampanj množičnega financiranja, saj je širša družba spoznala te nove možnosti, ko ljudje postanejo investitorji nekega izdelka ali storitve, ki ga nekdo kjer koli na svetu ponudi, a nima kapitala za njegovo izdelavo. Prvi tak projekt, ki je bil predstavljen na lanskem Pop-upu, je bila knjiga Namazi za na mizo Klemna Koširja in Mete Wraber, drugi je bil zložljivi blatnik Jurija Loziča, ki je za proizvodnjo zbral za 44.000 dolarjev prednaročil. Kolo Nika Klanjška je s kampanjo FlyKly zbralo čez 700.000 dolarjev. Zdi se mi, da je bilo prav to povezovanje resnični rezultat lanskega prvega Pop-upa.

Letos vas podpirata ministrstvo za kulturo in za gospodarstvo, a pot do preboja je verjetno trnova.

Z državno pomočjo nam je uspelo speljati letošnji projekt, večina oblikovalcev pa žal s svojim delom še ne preživi in opravljajo kakšna druga dela. Razstava bo odprta do 23. decembra, že januarja pa upamo, da bomo lahko prostor spet dolgoročno najeli. Imamo poslovni model, ki sem ga od blizu spoznal na Češkem, kjer sem delal v največji coworking skupnosti v Evropi s 380 člani: tam je bil zagotovljen 24-urni dostop do skupnega delovnega prostora. Na Češkem je mesečna članarina za poln dostop znašala 280 evrov, za manj časa pa manj. Slovenia coworking je izračunal, da bi pri nas ustvarjalci lahko plačali le 70 do 80 evrov na mesec, s tem denarjem pa bi mi pokrili le najemnino, ne pa plačila vseh naših storitev. Verjetno bo zato treba oddajati tudi posamezne pisarne. Kakšno bi radi pustili tudi prosto, saj je coworking inkubator idej, je delovanje v skupnosti, ne le souporaba prostorov.

Bo v tem primeru razstava permanentna in spreminjajoča se?

Ne, prostor bo namenjen delu, dogodkom in druženju, ne pa razstavišču.

Ob lanskem prvem Pop-upu je zaodmevala vaša izjava, da naj ljudje raje delajo, kot da demonstrirajo na ulicah.

Normalno, treba je delati.

Ljudje so demonstrirali po delu in tudi zato, ker dela ni in ker vsak ni talentiran oblikovalec, ki bi si lahko utrl pot s projekti, kot je Pop-up.

Menil sem, da bi morali ljudje kaj narediti znotraj sistema, namesto da apatično demonstrirajo, hočejo zagnati revolucijo in zaobiti sistem; sicer pa nisem proti vstajništvu. Pojavi se desettisočglava množica, oblikujejo se zahteve, a kje je ponujen alternativni sistem? Šele zdaj, leto dni kasneje, se je oblikovala neka konkretna alternativa, Iniciativa za demokratični socializem. Pa ne, da sem njihov simpatizer...

Niste?

Ne, tega nisem rekel, sem v kočljivi situaciji, ker predstavljam širšo skupnost, širšo zgodbo, in se blazno težko politično opredeljujem. Stvar je taka, v naši politični sferi imamo dva pola in se ne morem opredeljevati.

Sem mislila, da je to prostor svobode. Tako zelo ste odvisni od politike, da ne morete govoriti o svojem nazoru?

Glejte, morate razumeti, Slovenija je majhna družba, hitro si lahko markiran, etiketiran. Mi smo apolitični. Vsaj jaz.

Torej delovati znotraj sistema? Apolitično? A ni ravno dozorevanje javnega mnenja tudi ob vstajništvu omogočilo senzibilnosti za projekte, kot je vaš? Ali vam gre torej zgolj za izboljšan neoliberalni koncept, znotraj katerega se boste dobro prodali? Z navidezno novimi, v resnici pa zelo starimi marketinškimi prijemi o izdelku z zgodbo, o neposredni komunikaciji med izdelovalcem in kupcem in tako naprej?

Vsekakor nam gre za družbeno angažiranost, četudi ne gre za to, da ne bi hotel biti del neoliberalnega koncepta ali da bi mu nasprotoval. Naši partnerji so podjetja, na primer Lip Bohinj, ki so ga rešili pred propadom. Zakaj je propadla Svea, Livarna in druge tovarne? Ker niso konkurirale s svojimi izdelki na svetovnem trgu. Mi pa lahko zvišujemo konkurenčnost.

Mnoge firme niso propadle zaradi slabih izdelkov, ampak zaradi slabega vodstva in izčrpavanja, ki ga je sistem dopuščal.

Ne govorim o kvaliteti izdelkov, ampak o adaptaciji na potrebe trga. Naša pohištvena industrija se po mojem ni adaptirala na konkurente, kot je na primer Ikea. Mi torej skušamo identificirati nove ekonomske modele, ki izhajajo iz skupnosti, ne več iz posameznika, ki je v središču neoliberalnega modela. Ravno množično financiranje je alternativna oblika investiranja.

Toda ali vas poleg uspešnega poslovnega modela zanima tudi to, v kakšnih pogojih ti izdelki nastajajo, kaj je z delavci, kaj z ekologijo, kaj z družbeno odgovornostjo pri spodbujanju potrošništva?

Če vzameva primer Musguarda Jurija Loziča, ta blatnik so izdelovali v Škofji Loki, se pravi, da so ljudje dobili delo. Enako tudi preostali proizvodi, ki imajo sinergijske učinke ustvarjanja novih, lokalnih delovnih mest.

Moja generacija besno odhaja, jaz pa sem se vrnil iz tujine, z dobro plačanega dela, in bi rad tu kaj spremenil. Recimo, ugotovili smo, da je v Ljubljani 3500 praznih zasebnih stanovanjskih objektov in 4000 zasebnih poslovnih enot. Toliko praznega prostora! Pa toliko dobrih pobud! Zato smo vzpostavili skupino, ki bo pod projektnim imenom »stare hiše, nove rabe«, pozivala lastnike, naj vendar te prostore nečemu namenijo. Po drugi strani pa bi radi opozorili tudi na sistemske anomalije, na to, da prazni objekti, kakršen je tisti nasproti RTV Slovenija, katerega lastnik je Maxicom, največji dolžnik državi, že leta stojijo, čeprav nam prostora vsem primanjkuje. Zato se bomo ukvarjali tudi s tem, kar se v angleščini imenuje cohousing. Gre za danski model, ki pa so ga nazadnje uspešno realizirali v Leipzigu, ki je po združitvi Nemčij izgubil trideset odstotkov prebivalcev, občina pa je veliko praznih stanovanj pokupila in jih zdaj po zelo ugodni ceni, na primer po 30.000 evrov za 50 kvadratnih metrov, prodaja tistim, ki se priselijo vsaj za pet let. Velike industrijske objekte pa so za 20 let za simboličen en evro oddali zadrugi kreativnih ustvarjalcev, ki je te prostore, ki bi sicer propadli, revitalizirala.

Marko Orel koordinator projekta Pop-up Dom