Na Kongresni trg v Ljubljani so prejšnji petek popoldne pripeljali pet modro pobarvanih kontejnerjev in en tovornjak palet. Običajno prazni trg je v trenutku postal nervozno urbano okolje. Na paletah so sedeli Barbara Predan, Vladimir Pezdirc, Petra Černe Oven in Jure Miklavc. »Praznujemo trideseto obletnico študija oblikovanja na Univerzi v Ljubljani,« je rekel Pezdirc, eden od štirih profesorjev, ki so si na paletah naredili udobne fotelje. To sodi k njihovemu poklicu. Vsi štirje predavajo oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost. »Praznujemo izdelke študentov oddelka, ki so si ga leta 1984 zamislili Saša Mächtig, Peter Skalar in Grega Košak.« Zvenelo je imenitno. Oblikovanje lepega je dobilo domovinsko pravico na umetniški šoli.

Od kod izvira lepota lopate?

V enem od kontejnerjev je nekdo popravljal razstavni plakat, na katerem je bila fotografija lopate. Ene od zvezd razstave. Poleg nje so bili manjši čudeži, kot so opremljeno stanovanje, ki ga je mogoče s tovornjakom pripeljati na prizorišče naravne nesreče, razgledna rečna ladja, vredna 21. stoletja, in naslovnice Dnevnikove priloge Objektiv. Ni bilo čisto jasno, kaj v tej družbi počne lopata.

»Je lopata lepa?« se je v najlepši Sokratovi maniri vprašal Pezdirc. Bila je še kar mikaven izdelek. Pač lopata kot mnogo drugih lopat. Jure Miklavc je protestiral: »Je prepoznavna!« Res. Bila je zvita na neobičajnih mestih in na koncu je imela ročaj.

Pezdircu se je zdelo, da lahko na njej pojasni, kaj je njegov poklic in kaj učijo, da lahko izdelke študentov prinesejo na mestni trg na ogled kot umetniška dela. »Cilj oblikovalca je bilo izboljšanje banalnega izdelka, da bi uporabniku omogočil lažje in bolj učinkovito delo,« je Pezdirc začel daleč od teorije o lepem. »Njegov namen je bil, da si človek pri kidanju snega ne zlomi hrbta. Hotel mu je olajšati delo in je skrbno premislil lastnosti lopate. S tem pa je dobila popolnoma novo identiteto. Je nenavadno oblikovana in iz neobičajnih materialov. Ko v trgovskem centru iščeš lopato, ker je ponoči zapadel sneg, hočeš na hitro kupiti lopato, da boš z njo pol dneva trpel. Zagrabiš eno in greš domov. Ko jo začneš uporabljati, vidiš, glej, glej, da je z njo laže delati, da se manj utrudiš in tudi na pogled postane lepša. Vanjo je vključen tudi estetski element. Ampak lepota pride iz tega, da je oblikovalec upošteval dvajset parametrov uporabnosti, ki so bili pri oblikovanju izdelka zanj pomembnejši.«

Dobro oblikovanje je nevidno

Petra Černe Oven je vskočila, da je to temeljna lastnost dobrega oblikovanja. Postane nevidno in ga ne opaziš. »Oblikovanje opazite, če je kaj narobe narejeno. Če se na letališču izgubite in ne najdete poti do letala, veste, da je bilo označevanje slabo premišljeno. Če na parkirnem avtomatu tiščite bankovec v napačno režo in ne najdete prave, veste, da niso mislili na vas.« Nekaj vsakdanjega.

»Če vzamete v roke ročni mešalnik, pa ga ne morete prav držati in smetana šprica po vsej kuhinji, veste, da je imel mešalec slabega oblikovalca,« je rekla Barbara Predan, ki je bila ponosna, ker ima v Sloveniji dobro oblikovanje dolgo tradicijo, čeprav je imelo težave z umestitvijo med univerzitetne študije. Z arhitekture se je selilo na umetnost, vmes poniknilo in se na koncu priključilo umetniškim študijem, čeprav si premočno želi samostojnosti. »Se spomnite Iskrinega telefona, ki so mu rekli Ferrari?« je vprašala. »Ste se vprašali, zakaj je v letih, ko je bila sivina norma, sploh nastal?«

Tega se v resnici že dolgo nismo vprašali. »Zato, ker je v statutu Iskre že v šestdesetih letih pisalo, da noben izdelek, ki nosi znamko Iskra, ne sme mimo hišnega oblikovalskega centra. Zelo hitro so razumeli, da jih oblikovanje umešča na zemljevid sveta, in so v okviru podjetja imeli svoj studio.«

Od slikarstva do jeklarstva

Ideja, da je treba svet okoli sebe oblikovati, je v Sloveniji nastala že mnogo prej. Arhitekt Edvard Ravnikar, ki je predaval na fakulteti za arhitekturo, je takoj po vojni opazil, da bodo zdaj gradili samo še stanovanjske bloke. Stanovanja v blokih so bila majhna in v njih je bilo treba na drugačen način delati opremo. Pohištvo, ki je bilo primerno za samostojne hiše, v bloku ni našlo prostora, zato je za svoje bloke oblikoval še pohištvo. Začel je predavati oblikovanje malih industrijskih izdelkov in poskušal ustanoviti smer na fakulteti, vendar je ideja zamrla. Iz te ideje pa je trideset let kasneje nastal študij oblikovanja – ki je svojih trideset let obstoja zdaj pripeljal na ogled.

»Veste, svetovni kongres oblikovanja je bil takoj po vojni v Ljubljani,« je Pezdirca zaskrbelo, da ne bi njegovega mesta kdo postavil v zaostalo provinco. Razstava ima na trgu domovinsko pravico. »Drugi kongres grafičnih oblikovalcev tudi.« Petra Černe Oven je ponosno pokazala na odprta vrata industrijskih kontejnerjev, v katerih so izdelke prikazovali kot umetniška dela. »Na razstavi kažemo vse, kar znajo naši alumni delati, in hočemo povedati, kako različne stvari so to. Kažemo stvari z oddelka za vizualne komunikacije, za industrijsko oblikovanje, unikatnost v steklu in keramiki, ilustracijo. Od konceptualnih umetnikov, ki delajo videoinstalacije, in informacijskih oblikovalcev, ki rešujejo obrazce za državno volilno komisijo, do zobozdravniških svedrov. Tehnologija, umetnost, družba – to je naš trikotnik. Ilustracija v avtorski knjigi sega v področje slikarstva, sveder pa je izdelek jeklarske industrije.«

Na otvoritvi se je med kontejnerji sprehajal starodavni profesor arhitekture Grega Košak, ki je odobravajoče kimal. »Dobro je. Dobro so naredili.« Nekoliko se je zamislil ob paletah in odobraval. »In lepo tudi.« Uporabne stvari so v jesenskem popoldanskem soncu lepe.