Kot pojasnjuje Vindiš, je bilo ime rubrike Objektivno izbrano ironično. Ko sta se z urednikom Objektiva Miranom Lesjakom dogovorila za ime, sta se oba zavedala, da je vsaka grafika interpretacija in ne more biti povsem objektivna. »Tako kot je članek interpretacija in kot ni objektivne fotografije. Vsak kader si naredil kot fotograf. Isto je pri članku in pri grafiki.«
»Infografika je zato predvsem dobro orodje, ki ti kompleksne surove podatke prevede v človeku razumljivo obliko,« pojasnjuje. »Namesto pisanja o rebalansu proračuna, ko obstaja velika nevarnost, da pri tretji številki že izgubiš večino bralcev, lahko narišemo dva grafikona. Tako lahko vsak vidi, da na koncu manjka en centimeter. Če grafiko še primerno označiš, se jasno ve, da je razlika proračunski primanjkljaj. Grafike so lahko seveda tudi kompleksnejše, a namen je vedno predstaviti zapletene podatke na razumljiv način.«
Da je v medijih še vedno največ poudarka na besedilu, sicer razume kot posledico zgodovinskih produkcijskih in organizacijskih dejstev v medijih ter da je tekstovno sporočanje tudi najcenejši način produkcije, ki vzame najmanj časa. Vendar opaža, da se v novejšem času v podatkovnem novinarstvu dogaja premik, s katerim postajata analiza virov in njihova obdelava, ki sta bili nekoč zgolj sredstvo za končni izdelek, vse bolj izpostavljeni kot vredni sami po sebi.
Dobre prakse transparentnosti novinarstva
Dobre prakse na področju objavljanja analiz in procesa obdelave podatkov Vindiš vidi predvsem v delu ProPublice in v zadnjem času tudi Guardiana. Medija poleg objavljenih grafik, predstavita tudi proces, kako in zakaj so takšno grafiko oblikovali, na koncu pa objavijo tudi gole podatke. »Tako ima bralec možnost videti in razumeti razloge za oblikovanje novice, hkrati pa ima možnost preveriti podatke, ki so jih v mediju želeli prikazati.«
»Nekateri mediji gredo celo tako daleč, da že pri pisanih člankih objavljajo skenirane originalne vire, da lahko vsak preveri, če je novinar opravil preverjanje podatkov,« dodaja. »Seveda pa to zahteva veliko mero rigoroznosti pri delu.«
V veliki meri vse večjo transparentnost pri novinarskem delu omogoča prav prehod na digitalne medije, saj včasih zaradi tehničnih in prostorskih omejitev vseh relevantnih podatkov ni bilo mogoče posredovati. »Pred kratkim sem bral o objavi Pentagonskih spisov,« se spominja Vindiš. »Ker je zadeva obsegala okoli 7 tisoč strani, tega nikakor ni bilo mogoče v celoti objaviti. Z digitalizacijo medijev te težave ni več, ker te nič ne omejuje. Pri mnogih tujih medijih je tak način objavljanja postal že standardna praksa.«
Bralec bo plačal, če bo prepričan v kvaliteto dela
Meni, da je absolutno prav, da bralci dobijo možnost preverjati pravilnost podatkov. Ocenjuje, da gre za dobro protiutež svobodi, ki jo omogoča splet, saj lahko na njem objavlja kdorkoli. »Bolj berljiv in verodostojen postaneš ravno s prikazom, da si opravil preverjanje podatkov in virov. Da si opravil neko delo, ki ga nekdo drug ne more opraviti in te je zato pripravljen plačati.« S transparentnostjo, ki jo ponujajo novi mediji pa bralcu omogočiš, da tudi preveri, če je tvoje delo dobro, dodaja.
»Tisti mediji, ki bodo želeli zaračunavati za vsebino, bodo v prihodnosti morali uvesti postopke transparentnosti in kritične samorefleksije dela, neoziraje, če bo to infografika, tekst, video ali slika,« je prepričan. »Vzpostaviti se bo morala rigoroznost z obeh strani. Drugače zaračunavaš za slepo zaupanje v tvoje delo v najboljši možni veri. Ostaja pa problem pri nekaterih novinarjih in urednikih, ki včasih pozabljajo, da je delo v tisku omejeno s tehničnimi lastnostmi, te omejitve pa nato prenašajo tudi na druge medije, kjer teh omejitev ni.«
