Nič novega ni, da represivni mehanizmi karseda subtilno zasedajo vedno večji delež naše zasebnosti. Osemčlanske družine pa ni mogoče ravno ignorirati – in tu se začne drama. Na sceni Male drame, kjer je prostor dodatno utesnjen z ogromnim stanovanjskim kubusom, (se) družina drži skupaj v gruči nagnetenega »korporativa«, zakriva svoje početje, stika za hrbtom Moškega, ki v jedro sistema ne more prodreti niti obvladovati ali vsaj zajeziti njegovih taktik. Tatinska združba bolj za suspenz sicer pokaže nekaj pridušenega nesoglasja, a vse je že odločeno. (»Ožigosan za umor,« bi morda rekel kak drug japonski avtor.) Toda na kateri »točki«? Gregor Baković tega nesrečnega slehernika namreč že v začetku interpretira kot popolnoma odtujenega in hladnega, sodobnega, čustveno otopelega samotarja, izpraznjenega, kot je njegovo stanovanje. Kljub začetnim poskusom upiranja in šokom, da mu »roka pravice« nič ne služi, namreč, kot dobro podčrta režija, ta objekt manipulacije (kot »The Box Man« iz Abejevega romana) stopi v past družbe vendarle sam.
Skratka, po nastanku sicer odmaknjeno besedilo dopušča številne interpretacije, ki razpirajo njegovo univerzalnost (poslovenil ga je Iztok Ilc) in prilagodljivost na zelo različne kontekste (za primer: tudi sovražni vsiljivec iz znanstvenih fantastik spreminja oblike glede na aktualno politično situacijo, enkrat prihaja od zunaj, iz vesolja, in drugič parazitira od znotraj). Uprizoritvena scena, ki je značilno za Koležnikovo zaprta v vrteč se mehanizem (tokrat Marka Japlja), se v krogu brez izhoda izmakljivo giblje prav med tem zunaj in znotraj, krčenjem in razpiranjem volumna dogajanja in osebnega prostora. Lahko bi rekli tudi, da se vse odvija na notranjem terenu posameznika in z objektiviranjem njegovih omejitev. Tega paradoksa »prostovoljne žrtve« ne najdemo zaman v modernem romanu, a še bolj danes bode odsotnost vsakega višjega smisla in banalnost te žrtve.
V tej (gledališko) nekonvencionalni situaciji boja brez pravega boja, drame brez prave drame, tako prevladuje bizarno, mučno, niti najmanj pa neznano občutje zasede z neotipljivo rešitvijo tik za vogalom, ki pa se v krožni dramski strukturi neulovljivo odmika (s srhljivo gomazečo glasbeno podlago Mitje Vrhovnika Smrekarja). Moški ni ne prva ne zadnja »žrtev«, je jasen dramaturški sklep (Mojca Kranjc). Ta precizna predstava z idejno analitičnostjo in mehanično hladnostjo, monotonim ritmom ter z večidel pastelnimi, ubitimi barvnimi odtenki (spet primernih svetlobnih tonov Pascala Mérata) lovi prav to pereče, vztrajno in nedoumljivo stanje korporativa, ki je nad vsem (pomislek gre le sterilnem občutju, ki ga zna ta tehnična perfekcija izzvati). Individualnemu razvoju likov pa, logično, ta ubrani kolektiv ne pušča preveč prostora. Nekoliko mu ubežita najstarejši sin, Uroš Fürst, in najmlajša hči, Iva Babić, ki (vedno) poskrbita za konec in nato nadaljevanje zgodbe, ter pater familias, Ivo Ban, ki vodi združbo naprej.