Pisatelj in režiser Nejc Gazvoda, znan predvsem po odmevnih celovečernih filmih Izlet (2011) in Dvojina (2013), a tudi po svojih kratkih zgodbah in romanih, se s prvim avtorskim projektom za gledališče, naslovljenim Divjad, ki bo premierno uprizorjen jutri v Mini teatru, s sebi lastno poetiko odpravi na polje občečloveškega, a ob izrazito intimnem besedilu. V središče postavi tri dekleta in tri fante, ki pripadajo generaciji osemdesetih, generaciji, ki je v sedanjem družbenem stanju povsem izgubljena, čeprav bi morala počasi prevzeti družbeno pobudo. Šesterica, ki jo upodabljajo Jurij Drevenšek, Aljaž Jovanović, Maruša Majer, Matej Puc, Ajda Smrekar in Tina Vrbnjak, se dobi v koči na osamljenem kraju, da bi se poklonila preminulemu prijatelju, a srečanje se sprevrže v pehanje za resnico, ki pa se z vsakim priznanjem bolj izmika.
Ukvarjanje s samim seboj
Nejc Gazvoda že od svojih ustvarjalnih začetkov (prvo literarno delo, zbirko kratkih zgodb Vevericam nič ne uide, je izdal že pri devetnajstih letih) v ospredje postavlja svojo generacijo, rojeno sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki pa se, tako kot v realnem svetu, tudi v njegovih umetniških izdelkih razvija in raste. »Zgodba v Divjadi je predvsem zgodba o travmi, s katero se morajo mladi soočiti. Vendar me ne zanima sociološko portretiranje generacije, ne zanima me, ali je treba dokapitalizirati banke in uvesti intervencijski zakon, ampak enostavno vsakdanji problemi ljudi moje starosti.« Posamezne intimne zgodbe avtor in režiser prepleta z vprašanji glede splošnih človeških meril, kot denimo, kako žalujemo, kako obravnavamo soljudi ali kdaj postanemo preveč dobri ljudje.
Eden od nastopajočih, igralec Aljaž Jovanović, je prepričan, da je Gazvoda občutljiv predvsem na temno plat mlajše generacije, »na vprašanje, kje nas boli«, igralka Maruša Majer pa meni, da se drama Divjad poglobi v stvari, ki so bazične za vsakega človeka, a nanje danes pogosto pozabljamo; akterji se ne ukvarjajo s politiko, ampak sami s seboj, s svojimi čustvi in odnosi do drugih. Med osnovnimi sporočili se tako izriše tudi ideja, da se človek osebnostno premakne stopničko višje šele, ko pri sebi prepozna lastnosti, ki mu niso všeč. A za premik naprej je potrebnega veliko poguma, saj je obrat nazaj veliko enostavnejši in udobnejši.
Nespecifična gledališkost
Avtorski projekt je nastal na pobudo ustanoviteljev Mini teatra Roberta Waltla in Ivice Buljana. »Idejo sem takoj zagrabil, saj blazno uživam v pisanju dram. Pri tem pa nisem imel nikakršnih omejitev, kar je noro čudovito,« začetek tesnejšega sodelovanja z gledališčem opiše Gazvoda, ki svoj projekt označi kot minimalističen in nespecifično gledališki. »Prepričan sem, da bodo kritiki iskali paralele med tem projektom in mojim preostalim ustvarjanjem in na to temo sem jim znotraj predstave vrgel tudi nekaj kosti.« Dodaja še, da se je proces od pisatelja prek filmskega pa do gledališkega režiserja zgodil povsem spontano, ker pač rad ustvarja in eksperimentira na sebi. »Ne maram mistificiranja pozicije bodisi pisatelja bodisi režiserja ali česar koli drugega.«
Aljaž Jovanović ob tem opaža, da Gazvoda v gledališču pogosto dela skozi filmske oči. »Včasih naroči, da je kaj potrebno kadrirati ali zoomirati, vendar je celotna ekipa ustvarjala neobremenjeno s tem, v kakšnem mediju delujemo. Ne postavlja teatrskega koncepta, temveč smo za njegov koncept pomembni samo mi igralci in odnosi med nami ter tekst.«
Gradnja na igralski energiji
Ker torej pisec in režiser veliko stavi na igralsko moč, je predstava nastajala v kolektivnem procesu z nastopajočimi. Preden je ustvaril Gazvoda tekst, je vsakemu izmed njih razložil osnovno strukturo drame, igralci so nato lahko primaknili svoje ideje in vprašanja, kot rezultat teh pogovorov pa je iz skupka zanimivih pripomb nastal končni tekst, ki sicer še vedno premore tipično Gazvodovo poetiko. »V nekem trenutku je imel Nejc celo idejo, da bi tudi vsakdo izmed nas kaj napisal, a smo se nato zavedeli, da bi se projekt zaradi tega časovno nekoliko zamaknil,« razkriva Maruša Majer.
Majerjeva z gotovostjo trdi, da so se vsi igralci našli v tem tekstu. »Čeprav sva se z Nejcem pred tem sodelovanjem bolj slabo poznala, sem bila fascinirana, ko sem v roke dobila tekst, saj se mi je zazdelo, da bi v določenih situacijah sama izgovorila skorajda iste besede in reagirala natanko tako kot lik, ki ga uprizarjam.« Njen igralski kolega pa pristavi: »Nejc je gradil na energiji in senzibilnosti, ki smo mu ju prinesli sami igralci. Skozi svojo prizmo je ustvaril zgodbe, ki sicer niso nujno podobne našim v zasebnem življenju, saj je moj lik denimo brez faksa, službe in življenjskih ciljev, a si je pri nas izposodil občutljivost za dogajanje v svetu. Zame je tako ta predstava nekoliko drugačna od preostalih, saj se v njej počutim še trideset odstotkov bolj jaz.«
»Tu ne gre za izkazovanje moči posameznika, ampak za željo, da naredimo čim boljšo predstavo,« svojo potezo, da je pustil prostor za ideje igralcev, pojasni Gazvoda. Sam izpostavi prizor pantomime, v katerem nastopajočim dovoli, da ga vsakokrat odigrajo malo drugače, po trenutnem navdihu. »Res je, da je v oblikovanju te scene padlo tudi ogromno resnično trapastih predlogov, toda po tem, ko sem izluščil tiste kakovostne, je veliko bolj skonstruirana, kot če bi nastala zgolj iz mojega teksta.«