O Almi M. Karlin danes vemo veliko več, a na žalost se še vedno reproducirajo določeni konstrukti, ki nimajo nobene povezave z znanstvenimi argumenti, je za STA dejala antropologinja ter raziskovalka življenja in dela Alme Karlin Barbara Trnovec. Njena knjiga Kolumbova hči spremlja stalno postavitev zbirke Alme M. Karlin v Pokrajinskem muzeju Celje. Del gradiva z razstave Poti v Stari grofiji v Celju je do septembra na ogled tudi na Ljubljanskem gradu.
Tudi poznavalka življenja in dela Karlinove Jerneja Jezernik, avtorica knjige Alma M. Karlin - državljanka sveta, je za STA povedala, da so ob ponovnem odkrivanju dediščine na dan prišle tudi različne napačne interpretacije, a to po njenem mnenju sodi k procesu spoznavanja.
Glede osnovnih podatkov so razlage enotne. Alma Maximiliana Karlin se je rodila 12. oktobra leta 1889 v Celju, staršema slovenskega rodu. Oče, upokojeni major avstro-ogrske vojske Jakob Karlin, je bil ob njenem rojstvu star 60 let, mama, učiteljica na celjski dekliški šoli, Vilibalda Miheljak, pa 45. V družini so govorili nemško.
Kot piše Trnovčeva v svoji monografiji, je veliko zmede in zamer povezanih prav z vprašanjem, ali je bila Slovenka ali Nemka. Karlinova je v svoji avtobiografiji zapisala: "Ne smete mi očitati pripadnosti nemškemu narodu." Trnovčeva navaja članek v celovškem Slovencu, ki priča, da je bila Miheljakova kot mlado dekle, ki je javno nastopalo v slovenskem jeziku, dana za zgled dekletom, ki so se sramovala slovenskega porekla. Vprašanje, zakaj je pozneje svojo hči vzgojila v celjsko Nemko, je zelo kompleksno, med drugim so temu botrovali ostri nacionalni boji med celjskimi Nemci in Slovenci, nenazadnje pa so pronemško usmeritev od nje pričakovali tudi v šoli, v kateri je učila.
Osem jezikov
Tudi o osemletnem potovanju Alme po svetu, ki je sledilo obdobju desetih let v Londonu - tu je opravila izpite iz osmih jezikov - Oslu in Stockholmu, se pojavljajo različne ocene, pa tudi napačne razlage. Nekateri menijo, da njeno popotovanje okrog sveta ni bilo nič posebnega, drugi, da je bila prva ženska, ki je prepotovala svet. Obe trditvi sta po mnenju Trnovčeve neustrezni. Na pot se je Alma podala 24. novembra 1919. Iz Celja je odpotovala v Peru, čeprav je sprva nameravala na Japonsko. Tja je prišla iz Južne preko Srednje Amerike ter ZDA in Havajev. Iz Tokia se je odpravila preko Koreje, na Kitajsko in nato po nesrečni ljubezni z Japoncem "gospodom I" odpotovala v Avstralijo. Obiskala je tudi Novo Zelandijo, številna tihomorska otočja, Papua-Novo Gvinejo, Indonezijo, Javo in Singapur ter se prek Tajske in Indije vrnila v Celje. Med potjo se je preživljala z lastnim delom, "tolkla revščino" in hudo zbolela za malarijo.
Glede njenega raziskovanja je Jezernikova navedla mnenje antropologinje Svetlane Slapšak, ki je dejala, da Karlinovi mnogi očitajo, da pri opisovanju ni bila osebna. Prav to pa so danes, kot pravi Slapšakova, standardi, ki veljajo za raziskovanje. Obenem pa moramo vedeti, da je Alma raziskovala stvari, za katere je vedela, da jim bo kos. "Ni šla na ekspedicijske odprave, ni odkrivala arheoloških najdb, pač pa je segala po dosegljivem - duhovnem svetu lokalnih ljudi", je poudarila Jezernikova.
Tudi o literarni vrednosti del Karlinove še ni končnega odgovora. Po prodajnem uspehu je Alma po besedah Jezernikove veljala za eno najbolj priljubljenih pisateljic potopisov v začetku 30. let 20. stoletja. Sledili so "eksotični romani", med njimi tudi Svetlikanje v mraku, zaradi katerega naj bi jo švedska pisateljica Selma Lagerlöf predlagala za Nobelovo nagrado. A do nominacije v resnici, kot poudarja Trnovčeva, nikoli ni prišlo, je pa res, da je Almina prijateljica Thea Schreiber Gamelin lobirala pri Lagerlöfovi.
Lezbijka?
Prav s prijateljstvom z Nemko Theo, ki se je k Almi v Celje preselila leta 1934, pa je povezan tudi konstrukt, da je bila Alma lezbijka. Zaenkrat ne poznamo niti enega vira, ki bi to potrjeval in kot vse kaže je ta konstrukt utemeljen zgolj na govoricah in nerazumevanju njunega odnosa, poudarja Trnovčeva. Thea je nekoč zapisala, da sta z Almo živeli v "duhovni skupnosti", Alma pa je Theo imenovala za "sestrsko dušo".
Alma pa je bila, kot piše Trnovčeva, oseba nasprotij. Imela je ambivalenten odnos do mame in moških. Občudovala je njihovo lepoto, razum in razgledanost, prezirala pa njihovo čutnost. Večkrat se je zaljubila, bila celo zaročena s Kitajcem Hsi Sing Jung Lungom, imela pa je več dobrih prijateljev kot ljubimcev, kar je obžalovala.
Svojo duhovnost je iskala v teozofiji. Po besedah vodje celjske Teozofske knjižnice in bralnice, posvečene Almi M. Karlin, Domna Kočevarja je dokumentirano njeno druženje s celjskimi teozofi. S teozofi se je družila tudi na svojih potovanjih po svetu. Teozofske elemente je med drugim vpletala tudi v svoja literarna dela.
Čas nacionalsocializma ji ni bil naklonjen. Do njegovega vzpona je bila izjemno kritična, bila je tudi aretirana, po posredovanju Thee je bila izpuščena. Zaradi zasliševanj gestapa in strahu pred deportacijo v koncentracijska taborišče se je po neuspelem begu v tujino leta 1944 pridružila partizanom, da bi z njihovo pomočjo prišla do Angležev. To ji ni uspelo, obenem je zavrnila predlog, naj deluje v partizanskem propagandnem oddelku, s čimer si je, tako Trnovčeva, zapečatila usodo, po vojni so ji zaplenili premoženje.
Svoje poslednja leta je s Theo preživela ob hudem pomanjkanju v skromni hišici v Pečovniku. Umrla je 14. januarja 1950 zaradi raka na prsih in tuberkuloze. V pismu leipziškemu založniku leta 1949 ga je prosila za pomoč, saj da ne zaupa svojega življenja nikomur v Celju. Omenja tudi temi, ki sta jo zaposlovali zadnje obdobje - egipčanska tematika, razvozlala pa naj bi tudi pisavi Inkov in Majev, a bo to, kot piše, zaradi bolezni vzela s seboj v grob.
