Program Slovenskih dnevov knjige je že v polnem teku. Včerajšnje odprtje je prineslo kritične pomisleke ob prodaji osrednje slovenske založbe kupcu s komercialnim profilom, prineslo pa je tudi knjižne popuste in sonce, brez katerih sejem ne zaživi, ter prve literarne dogodke, ki so ob ugodnih cenovnih in vremenskih pogojih glavni razlog za zmerni vrvež na prizorišču.
Odprtje je prineslo tudi nova literarna imena oziroma rezultate tradicionalnega natečaja za najboljšo kratko zgodbo in esej v organizaciji revije Sodobnost in Društva slovenskih pisateljev. Med konkurenco 107 zgodbarjev se je najbolje izkazala Neža Ambrožič z zgodbo Dan, kot so vsi drugi, med 27 esejisti, ki so se prijavili na natečaj, pa je strokovno žirijo prepričala Nara Petrovič z duhovito naslovljenim razmišljanjem To ni nagrajeni esej.
Poslovna in moralna katastrofa
Letošnji Prešernov nagrajenec Vladimir Kavčič in minister za kulturo dr. Uroš Grilc sta se na včerajšnjem odprtju kot slavnostna govornika znašla na nasprotnih bregovih. Pisatelj je prodajo Mladinske knjige označil za poslovno in moralno katastrofo, saj je doletela našo največjo in v kulturnem smislu najpomembnejšo založbo. Zmotilo ga je, da je do tega prišlo s pristankom države, ki je založbo prepustila komercializaciji in čisti privatizaciji: »Kdo, če ne slovenska država, je dolžan skrbeti za ohranitev naše kulturne in etične identitete, ki se izkazuje z jezikom, v katerem nastaja nacionalna književnost?« Kavčič je prepričan, da duhovni in moralni kapital, ki ga je založba desetletja ustvarjala z javnimi sredstvi, pripada nacionalni skupnosti in ne bi smel postati zasebna last. Podal je celo svoj predlog ustanovitve založbe s posebnim poslanstvom vzgoje in izobraževanja, ki bi nadomestila manko, ki naj bi po njegovem nastal s prodajo Mladinske knjige.
Minister Grilc bi raje počakal, da vsi vidimo, kaj želi novi lastnik Mladinske knjige z njo sploh početi. Pokaral je Slovence, ki da menda vsako spremembo jemljemo z vidika silovite skepse. »Smo res pred tem, da bo Mladinska knjiga kar izginila? Smo res pred tem, da so ogrožena vsa delovna mesta? Smo res pred tem, da se bo zaprlo 50 knjigarn? Ne vem. Mislim, da moramo novemu lastniku, ki je tudi sam založnik, dati priložnost, da pokaže, kaj in kako misli.« Minister je obljubil, da bosta ministrstvo in Javna agencija za knjigo RS zelo temeljito spremljala izvajanje javnega interesa v založbi in stanje z vidika dostopnosti slovenske knjige po celotni državi. »Z novim lastnikom bomo trd in pošten sogovornik,« je tolažil zbrane.
Prijazne cene in vzorno vreme
Skrbi obiskovalcev so medtem bolj profane, saj se morajo zgolj držati svoje smeri med brskanjem po precej bogati nizkocenovni ponudbi. Knjig, ki se prodajajo za manj kot pet evrov, je, tako na oko, skorajda polovica. Kaj se prodaja bolje: tisto, kar je še vroče, ali tisto, kar je zgolj zelo poceni? »Dobro se prodajajo novosti, četudi so le malo znižane, veliko pa prodamo tudi knjig za evro, dva, četudi so že stare. Mi jih vsekakor raje prodamo, kot da bi nam obležale v skladišču,« razlaga eden od stojničarjev. O stanju v slovenskem založništvu veliko pove starost knjig, ki se prodajajo po bagatelnih zneskih, saj to, da so na voljo, pomeni, da jih založniki kljub nizki nakladi niso uspeli spraviti v obtok. Tako ni noben problem najti knjig, starih deset let in več.
Še bolj vsakdanje so skrbi založnikov, ki si želijo predvsem naklonjenega aprilskega vremena, saj dež in sapice (v sejemskem tednu nadpovprečno pogoste) obiskovalce močno razredčijo, kar se pozna tudi na končnem izkupičku prodaje. Najem ene stojnice založnike stane nekaj več kot 400 evrov, kar je sicer ceneje kot najem prostora na novembrskem slovenskem knjižnem sejmu, a še vedno ravno dovolj, da marsikateremu založniku s prodajo uspe ustvariti kvečjemu pozitivno ničlo. Nekateri poročajo, da se je lani prodaja nekoliko izboljšala in to pripisujejo postopoma presahli krizi, drugi še naprej ugotavljajo, da vsako leto prodajo manj. Za marsikoga med njimi je 150 prodanih knjig že kar lep dosežek.