»Ali je kriza povsem določena z gospodarskimi pojmi? Ali res ne moremo prestopiti meja mišljenja v nemogočih nasprotjih: več varčevanja proti več rasti, odpovedovanje proti potrošnji, javno proti zasebnemu, svoboda proti enakosti? Kdo kaj vpraša filozofe, kdo posluša proteste ljudi?« To je le nekaj aktualnih vprašanj, ki si jih bodo zastavili slovenski filozofi na današnji okrogli mizi v Cankarjevem domu pred jutrišnjim svetovnim dnevom filozofije. Tega je že pred desetletjem razglasila Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo, krajše Unesco, da bi poudarila pomembnost filozofije za kritično in neodvisno misel, za poglobljeno razumevanje sveta ter spodbujanje strpnosti in miru.
Zadnja leta Unescov svetovni dan filozofije »pade« na tretji četrtek v novembru. Z najrazličnejšimi dogodki ga zaznamujejo po vsem svetu: na svetovni ravni so se letos posvetili temi prihodnjih generacij. »Filozofski razmislek, soočen z zapletenostjo sodobnega sveta, je v prvi vrsti poziv k skromnosti in nedomišljavosti, k distanci in argumentiranemu dialogu, da bi skupaj izoblikovali rešitve za probleme, ki nas presegajo. Filozofija je najboljši način za izobraževanje razsvetljenih državljanov, ki so sposobni boja z neumnostjo in s predsodki,« je v letošnji poslanici zapisala generalna direktorica Unesca Irina Bokova.
Neuporabnost? Za filozofijo je to kompliment
Bolj kot ponujanje enostavnih rešitev, ki jih lahko »nemudoma uporabimo«, je odlika filozofije zastavljanje pravih vprašanj. Precej razširjena predstava o filozofiji – in tudi drugih humanističnih in družboslovnih disciplinah – kot besedičenju in potrati časa, »ko pa je treba toliko postoriti, in to čim prej«, zgreši poanto. In jo zadane, saj namiguje prav nasprotno: da je filozofija najimenitnejša in najbolj zvesta svojemu poslanstvu takrat, ko se izmika neposredni uporabnosti in merljivim učinkom, torej tudi nevarnosti, da (od)služi kot bolj prepričljiva izpeljava izbranih političnih odločitev in omejenih ekonomskih interesov. Morda je filozofija označena za neuporabno, ker je za nekatere moteča. Demonstrira vrhunce javnega mišljenja in svobodne besede: kot taka je zaveznik demokratične družbe pa tudi medijev, ki so v službi javnosti.
Filozof dr. Peter Klepec s Filozofskega inštituta ZRC SAZU pritrjuje tej oceni. »Ne glede na različne filozofske usmeritve, specializacije in tako naprej lahko rečemo, da je filozofija danes na splošno v zelo dobri kondiciji. Govorimo lahko o renesansi filozofije. Slovenska filozofija še nikoli ni bila na tako visokem nivoju, nekateri njeni predstavniki sodijo v sam svetovni vrh. Z vidika vladajočih struktur jo je treba čim bolj onemogočiti, zato še kako pride prav podoba o njeni nekoristnosti in jalovosti, ki prevladuje v medijih in ki je v službi varčevalno-ideološkega prevrata na področju javnega šolstva, kulture, znanosti in javnih univerz,« je jasen Klepec.
Odstiranje iluzij in političnih puhlic
Študent filozofije in soavtor dogodka v Cankarjevem domu Miha Andrič pomen filozofije prepoznava »predvsem v prebijanju spektakelskih ideoloških iluzij, ki so mehanizem kapitalističnega izkoriščanja«. »Emancipatorni boj mora biti tako v prvi vrsti boj za filozofsko misel, ki preizprašuje vse samoumevno,« pravi.
Samoumevnosti so maksime časa, ki zajemajo vse predsodke in iluzije vladajočega razreda in njegove ideologije. »Z vidika mišljenja aktualne krize je najbolj problematično spodbujanje ljudi k uporu različnim avtoritetam, pri čemer se spregleda, da posamične avtoritete niso več 'realno mesto' izvajanja represije in izkoriščanja. Iluzij, ki jih je treba razbiti, je še ogromno: morda najbolj opazna je puhlica, ki trdi, da so državni dolgovi tehnični, čeprav so v resnici politično-strukturni«, je za Dnevnik povedal Andrič.
Filozofija v času poljubnosti mnenj
Pri potiskanju filozofije na obrobje nima prstov vmes le podoba nedobičkonosnega mišljenja, svoj delež prispeva dobrodošla pluralnost pogledov, ki lahko zdrsnejo v poljubnost. »Zdi se, da je vsakršen pristop dopuščen in da so vsi enako relevantni. Pa za to niso krivi zgolj nefilozofi, ampak smo, v veliki meri, za to odgovorni filozofi sami. Na izvorno vprašanje 'Kaj je filozofija?' lahko pričakujete vsaj toliko odgovorov, kot je različnih filozofskih šol in tradicij. Ali to pomeni, da se pojavljajo razlike in nesoglasja zato, ker je filozofija po svoji naravi taka, da ne moremo pričakovati soglasja? Ali smo morda filozofi tisti, ki smo 'krivi' za to, da umanjka soglasje? Smo še vedno zaprte muhe, ki nočejo ali pa ne želijo premisliti možnosti, kako uiti iz tega?« se sprašuje dr. Bojan Borstner z mariborske filozofske fakultete.
Čas krize vselej postavi pod vprašaj samoumevne premise, ki so določale življenje poprej. »To se danes vidi v vse pogosteje zastavljenih vprašanjih glede družbene pravičnosti, solidarnosti in temeljnih družbenih odnosov. To vzpostavlja pogoje, da filozofski premislek pridobi vidnejšo vlogo v interesu širše javnosti. Domet filozofije kot sistema vednosti določa demokratična oblika našega sobivanja. To pomeni, da je vnaprej izključena možnost, da bi filozof zaradi svoje vednosti resnice, če se izrazimo platonistično, avtomatično pridobil mandat za neposredno intervencijo v vodenje sobivanja. Vloga filozofije je, da ohranja živ in vitalen vrednostni horizont, ki zavezuje naš čas in s tem omogoča orientacijo v družbi. To pa nikakor ni mehanski postopek in ne zagotavlja predvidljivih učinkov,« vlogo filozofije v družbi opisuje dr. Rok Svetlič s Fakultete za humanistične študije v Kopru.
