Slednji je, tako kot lansko odrsko udejanjenje Žižkovih teoretskih misli Dobrodošli v duhovnem živalskem kraljestvu, tematsko postavljen v linijo režiserjevega ukvarjanja z vprašanjem etike v razmerju do fenomenov naše civilizacije, ki vodijo do razkroja družbe. Po pričakovanjih tudi oblikovno nadaljuje v uprizoritveno prepoznavnem bergerjevskem slogu, s prispevki stalnih sodelavcev, tako glasbe Petra Penka, ta vidno sooblikuje vzdušje, še zlasti ob prehodih v udarnejše zvoke, kot kostumov Alana Hranitelja, ki se v stilskem ohranjanju le posameznih izrazitejših detajlov barvno gibljejo predvsem na ravni črno-bele estetike. Tu pa je tudi scenografija Marka Japlja s središčno umestitvijo kitovega okostja, ki izide iz lanskoletne operne postavitve Wagnerjevega Letečega Holandca (tudi ta zgodba kot presežno izpostavi ljubezen) in ki s skeletnim uokvirjanjem prizorišča daje obenem vtis vpogleda v samo notranjost, v drobovje uprizoritvene raziskave.
Globina kitovske vertikale postane obenem prostor, na katerega so projicirane (čeprav se razširjajo še na druga območja dvorane) podobe raznovrstnih novodobnih nosilcev Dejanja v njegovih različnih oblikah, tako že s portretno projekcijo naslovne Marine Abramović kot nosilke dejanja na področju body arta, med vrsto dokumentarnih posnetkov pa na primer kolektiva Pussy Riot, ki »dejanje« izpeljujejo z aktivističnim delovanjem. V linijo vertikale se z interpretacijo na Dejanje osredinjenega izbora odlomkov pomembnih domačih in tujih filozofskih ter literarnih avtorjev vključujejo različni izvajalci, od igralcev do mladih baletk ljubljanskega Konservatorija, ki denimo z nastopom kodirane oblike omogočijo soočenje z njeno prekoračitvijo. Podajanje misli se tako giblje med govornim in gibalnim izrazom ter preide tudi k pevskim nastopom; recitacije mestoma dopolni še njihova izpeljava v izvornem (starogrškem), tujem (japonskem) ali tudi znakovnem jeziku.
Berger v svojem najnovejšem projektu torej tekstovno poveže različne avtorje, da bi na osnovi raznovrstnih ubeseditev poantiral Dejanje, ki »je Dejanje le, če subjekt po njem ni več isti kot prej« (Alenka Zupančič), saj »kdor se z odprtimi rokami vrže v svet, temu zanesljivo na hrbet pade bič« (Dominik Smole). Uprizoritveno ga oblikuje v sosledju odrskih slik, ki se prej kot v strukturiranju na notranji napetosti celote vežejo v manifestativni konstanti. V takšnem okviru gre navsezadnje tudi brati to odrsko delo, ki svoje učinkovanje ne gradi brez spektakelskih strategij, v svojem temeljnem zastavku, posredovanju razmisleka o Dejanju, pa se le preveč prepušča fascinaciji nad raznimi (denimo prevodnimi) vnosi in izpeljavami bolj estetske kot simbolne teže.