Letošnji Dunajski slavnostni tedni so v polnem razmahu, velik del programa je še pred nami, a festival je postregel že z nekaj presežki. Ob opernem, plesnem, razstavnem in glasbenem programu je – kot vedno – najpomembnejši segment ponudbe tega festivala gledališče; letošnji izbor je pripravila belgijska režiserka Frie Leysen, ki pa po tej prvi opravljeni selekciji festival že zapušča.
Premiki v festivalskem programu
Pregled napovedanih in že izvedenih festivalskih gostovanj pokaže nekaj novih poudarkov: na festivalu je precej manj velikih in zvezdniških produkcij, ki so zaznamovale programe prejšnjih let, najbrž pa razlog za to ni finančen, saj ima festival še vedno za naše razmere nepredstavljiv proračun – 14,5 milijona evrov! Od velikih imen jih je v gledališkem programu le nekaj: Thalheimer, Régy, Simmons; več jih je v opernem programu, kjer med drugim režirata Castellucci in Haneke. Velik del produkcij letos prihaja z Daljnega vzhoda, tako festival gosti tudi tajvanskega režiserja, znanega zlasti po nagrajenih filmih, Tsai Ming-lianga, v programu pa je precej novih in mlajših evropskih gledaliških imen, ki bodo, kot vse kaže, kmalu nadomestila odsotne – in slavne – starejše kolege.
A nič slabega o starejših! Eden takih je zagotovo več kot devetdesetletni francoski režiser Claude Régy, ki na festivalu predstavlja dve svoji režiji; prvo, z naslovom Intérieur, smo si tudi ogledali. Régy je besedilo Maurica Maeterlincka pripravil z japonskimi igralci, in sicer v svojem značilnem minimalističnem slogu. V ozkem panoramskem izrezu spremljamo redkobesedno simbolistično pripoved o gostu, ki domačim sporoči vest o smrti hčerke. A bolj kot sama vsebina je pomemben način Régyjeve gledališke pripovedi: gre za abstraktno in neilustrativno gledališče, kjer atmosfero ustvarja psihološko nemotivirano in upočasnjeno gibanje igralcev, gibi rok in kompozicija njihovih silhuet v praznem belem prostoru, posutem z moko, ter izjemno subtilna osvetljava, ki pravzaprav povezuje emotivno situacijo na odru z avditorijem. V resnici smo priče uprizoritvi »notranjosti« nekega odmaknjenega, vendar otipljivega sveta, ki kljub ekonomiji sredstev ni prav nič esteticistično izpraznjen, temveč poln nenavadne in sodobne poetičnosti, muzikalnosti in ploskovito-plastične, refleksivno-čutne likovne govorice. Régy uprizarja prostor in čas; na čisto poseben način čas teče fantku, ki ves čas trajanja predstave leži sredi odra – in tudi zaspi, tako da ga soigralci le s težavo prebudijo za poklon…
Med krutostjo in kontemplacijo
Otrok – pravzaprav truplo, plavajoče v bazenu – nas uvede tudi v drugo predstavo z letošnjega festivala, njen naslov je O lisjaku, pripravila pa jo je mlada belgijska skupina FC Bergman. Pred nami je povsem drugačna estetika, blizu filmu, a vendarle gledališka: sredino prizorišča zavzema bazen, napolnjen z vodo, v katerem nastopajoči tudi plavajo, ob strani izvaja živo glasbo godalni ansambel, v ozadju pa dominira ogromno projekcijsko platno, na katerem gledamo povečane obraze nastopajočih in pa posneto dogajanje, ki presega okvir gledališke pripovedi. Skupina uprizarja srednjeveško alegorijo o lisjaku Renardu in volku Insengrinu, kakor jo je ubesedil Josse De Pauw, prestavljeno v družinsko okolje sodobnih, ciničnih oblastnikov, vsesplošne manipulacije in nasilja, ki mu kot protiutež postavlja surovi, neobvladljivi svet Renardove živalske narave. Predstava z natančnim ritmom, ostrimi rezi, učinkovito montažo gledališkega in filmskega dogajanja in zlasti brezkompromisno igro dveh znanih belgijskih igralcev, Dirka Roofthoofta in Viviane De Muynck, uprizarja današnjo odtujenost, nenehno nadzorovanost in pa krutost družinskih in erotičnih razmerij (značilen je prizor verbalnega posilstva petnajstletnice), v primerjavi s katerimi je lisjakova divja natura, nazorno prikazana v filmskih prizorih krvavih usmrtitev družinskih članov, ki mnoge gledalce spodbudi k odhodu s predstave, pravzaprav povsem benigna… Edino, kar tej močni uprizoritvi lahko očitamo, sta nekakšen manierizem sredstev, s katerimi slika sodobnost, in pa delna nezanimivost »tragičnega« trpljenja tistih, ki imajo moč, oziroma odsotnost tistih, ki je nimajo.
Tudi v tretji predstavi, ki smo si jo ogledali, pred gledalcem dolgo časa negibno leži budistični menih v svoji značilni škrlatni togi, polo papirja, na katero je zleknjen, pa potrpežljivo porisuje umetnik, in sicer z ogromnimi pajki, drevesom s koreninami in cvetjem, s čimer morda ilustrira menihove sanje. Več kakor dveurni performans ima naslov Menih iz dinastije Tang, njegov avtor pa je že omenjeni Tsai Ming-liang, ki motiv meniha-večnega popotnika raziskuje tudi v drugih medijih (video oziroma instalacija). Dogajanja ni veliko; ko se performer v vlogi meniha prebudi, asistenti pomečkajo porisan papir in porišejo novega, tokrat z valovitimi linijami, po katerih nato menih »pleše«, še prej pa ritualno popije skodelico vode in si obrije glavo. Dogajanje poteka kontemplativno počasi, spremlja ga zdaj avtentična vzhodnjaška, zdaj popularna zahodna glasba, poanta dogodka pa se nemara skriva v spoju (sodobnega) vizualnega (avtor je tudi likovni umetnik) in ritualno-performativnega dogajanja, kjer ima ponovno pomembno vlogo čas, tisti tisočletja oddaljeni in pa trenutni čas performansa. Tsaijev izdelek je torej sodobnoumetnostna manifestacija, pri kateri ni pričakovati mističnega doživetja – kar pa po vsemu sodeč ne velja za gledalce, ki so na premieri množično zapuščali dogodek. Kar navsezadnje ni nobena škoda, saj vse tri opisane predstave na festival prinašajo svežino in občutje novega gledališča, na katerega se bo od »zvezd« razvajeno dunajsko občinstvo očitno moralo še navaditi.
