Branje Kierkegaarda na Kosovu je bilo plodno. Salihu je med razglasitvijo samostojne države delal kot šef kabineta predsednika Hashima Taçija. Vendar je bilo prepričanje, da je Priština edina trdnjava prvega eksistencialističnega filozofa, zmotno. V knjigarni Azil v Ljubljani so minuli teden predstavili novo raziskovalno središče njegove misli. Ustanovitelj Primož Repar, ki je bil do nedavnega »edini raziskovalec njegove misli v Sloveniji«, je predstavil Srednjeevropski raziskovalni inštitut Sørena Kierkegaarda Ljubljana. To ni edini inštitut v srednji Evropi, posvečen temu mislecu. Podobna institucija od leta 2007 deluje v Nitri na Slovaškem. Slovenski inštitut je nastal po simpoziju, ki je lansko poletje potekal v Škocjanu na Krasu. Repar je povedal, da so ustanovitev inštituta slovesno razglasili pred vhodom v Kinoteko v Ljubljani ob polnoči. Dostojen uvod za institucijo, posvečeno mislecu, ki je diplomiral s temo o pojmu ironije.
Vendar ima inštitut zelo resne ambicije. »Predstavlja obliko intelektualnega odpora družbi, v kateri živimo, in refleksijo stanja, v katerem smo,« je rekel Repar. »Ne samo v filozofskem smislu, ampak mnogo širše. Zato sekcije inštituta pokrivajo tako rekoč vsa ustvarjalna polja.«
Poleg Reparja so v Azilu sedeli filozofi Andrej Ule, Andrina Tonkli Komel in Darko Štrajn. Kraj je simpatičen, vendar je pravo mesto te družbe v preddverju Hotela Budapest, levo od recepcije, takoj pod velikimi stopnicami. Izražali so namreč tisto specifično kombinacijo brezglavega optimizma in popolne obupanosti, ki odlikuje srednjeevropski govor o svetu.
Inštitut se sklicuje na filozofa z začetka 19. stoletja, vendar se z izbranimi besedami poskuša najti na začetku enaindvajsetega. Tako kot mnogi drugi sodobni projekti tudi novi inštitut izhaja iz propada vrednot v resničnem svetu. »Krize si nočemo niti priznati niti prepoznati,« je že lani zapisal Repar v knjigi Eksistencialna revolucija. »Človek se boji nastavljenih zank niča, ki pričajo o neustavljivem socialno-moralno-gospodarskem prepadu.«
Tudi filozofi ne vidijo luči na koncu tunela. Pa vendar. Andrina Tonkli Komel se je začudila, kako lahko mislec, ki velja za najbolj asocialnega med vsemi filozofi, pritegne množico kolegov v Škocjan. »Če Kierkegaard ni zdravilo, je pa vsaj zaveznik v tem splošnem stanju obupa, kot on temu pravi.«
Ni bilo čisto jasno, kako je v to druščino padel Andrej Ule, ki je skoraj celotno svojo filozofsko kariero posvetil filozofiji znanosti in Ludwigu Wittgensteinu. »Kierkegaard je morda edini mislec poleg Fregeja, Russlla in morda Kanta, ki ga je Wittgenstein zares cenil.«
Od začetka velike krize se je iskalo knjigo, ki bi razložila sodobni svet. Klasiki so izzveneli zelo utrujeno. Marxa je v resnici težko brati, Hegla razume samo še en Slovenec na vsem svetu, od Freuda se bere predvsem zgodbice. Prvi ambiciozni intelektualni bestseller desetletja je napisal francoski ekonomist, ki mu je dal kar naslov Kapital in ga podpisal kot Pikkety. Bere se kot detektivka. V teh okoliščinah je Kierkegaardov Strah in trepet morda res pomirljivo branje.
