Med tremi norveškimi skupinami, ki bodo na letošnjem ljubljanskem jazz festivalu del »norveškega fokusa«, je tudi klavirski trio In The Country. V njem muzicirajo Morten Ovenild (klavir), Roger Arntzen (kontrabas) in Pål Hausken (bobni). Vsi trije uporabljajo tudi elektrofonske pripomočke, širijo, dopolnjujejo in pačijo osnovni zvok tria, ki je sicer varno ugnezden v navidezni harmonski statičnosti in melodijah, ki gredo v uho, a se tudi lahko lomijo v prehajanju iz enega tematskega bloka v drugega. Vsak nov ohranja trdnost, a tudi odmeve prejšnjega, ki ga določa. Trio je novojazzovski v tem, da zna improvizirati, podlaga je širša, bobni so včasih rockovsko preprosti, bas minimalistično reduciran, klavir včasih skoraj starikavo romantičen, jazzovsko reduciran in minimalno obložen s tihimi elektrofonskimi pejsaži. Učinek je na trenutke bizaren, daje vtis lažne lahkotnosti, toda bend zna graditi napetost. Sunset Sunrise (posnet v Sunset studiu v Los Angelesu) je peti studijski album ansambla, ki je skupaj deset let. Leta skupnega muziciranja, vadbe in snovanja se poznajo. Tole je vznemirljiv bend; ne hiti, ampak gradi zložno in s čudnim potrpljenjem, ki se pozna v glasbeni snovi in igri navdiha, v majhnih potezah in delujoči formuli »manj je več«.
Norveški čudež
Ali v glasbi in posebno v jazzu obstaja nekaj, kar bi lahko imenovali »norveški čudež«? Morda. Toda za tem »čudežem« se skriva dolgoletna izdelana kulturna politika norveške države, ki z glasbo v ožjem pomenu ter kulturo in izobraževanjem v širšem pomenu ravna občutljivo, jih zna vtkati v vsakdanje življenje, zaradi česar so ta področja »gojenja duha« neločljivi del visoke življenjske ravni na Norveškem. Ta usmeritev je zavidljivo egalitarna, manj decentralizirana kot drugje in predvsem smotrna. V zadnjih dvajsetih letih je prišlo do tega, da je zaradi takšne obravnave kulture in ustvarjalnosti na primer glasba iz Norveške postala pomemben del kulturnega izvoza, naj gre za klasično glasbo, folk, metal ali jazz. Samo obiščimo spletno stran nove državne agencije Music Norway (v njej sta po novem združena Norveško glasbenoinformacijsko središče in »izvozna agencija« Music Export Norway) in takoj se bomo seznanili s projektom, ki se zdi za našo in še kakšno drugo pamet »utopičen«, »socialističen«, »egalitaren«. Seveda Norveška ni en sam glasbeni paradiž, toda različni premišljeni načini podpore glasbenikom, prostorom, izobraževalnim programom in prireditvam so prinesli rezultate – pestro muziko, ki v skandinavski državi očitno ni »odvečni strošek«. V petmilijonski Norveški letno gostijo več kot 200 glasbenih festivalov, med njimi je 40 jazzovskih. Po norveških standardih in niansiranih razumevanjih jazza so bolj eksperimentalno usmerjeni, raziskujoči, odmaknjeni od mainstreama in utrjenih konvencij; to je nekaj, kar je danes malone glasbeni DNK norveškega jazzovskega glasbenika in glasbenice. Od Garbareka naprej, ki naj bi v mednarodnem prostoru prvi ustoličil »nordijski zven«, se iz različnih krajev dežele fjordov in letargične krajine nadaljuje dopolnjevanje ter širjenje zanimive, prepoznavne glasbe, ki slogovno različna počasi osvaja svet in s svojim pišem vzbuja začudenje.
