Različna prizorišča v središču Ljubljane, od ulic in trgov do knjigarn in galerij, so dobesedno pokala po šivih – kot da so ljudje komaj čakali, da se zgodi nekaj takšnega, da lahko prilezejo na dan oziroma natančneje rečeno, v noč. »Želimo, da nam nebesa v obliki knjige pridejo blizu,« so bile prve besede na svečani otvoritvi Noči knjige v Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK). »V teh kriznih časih je danes končno čutiti, da smo skupnost. Da nismo tisti, ki delamo s knjigo, samo posamezni atomi, ki se borijo za preživetje, ampak da znamo stopiti skupaj,« je navzoče v veliki čitalnici NUK pozdravil Mitja Čander z založbe Beletrina, le eden izmed organizatorjev prireditve Noč knjige 2014, ki so skupaj z društvi in posamezniki pripravili več kot 300 s knjigo in branjem povezanih dogodkov po vsej državi.
Kosovelove pesmi med zelenjem
Že povsem kratek sprehod skozi ljubljansko mestno središče je razkril živahen utrip in pestro paleto ponujenih vsebin. Le streljaj od NUK je ob pomoči ekipe Mini teatra ozelenela in zaživela Križevniška ulica, na kateri je svoje zadnje pesmi zapisal Srečko Kosovel. Med bohotenjem cvetov in zelenih listov so številni znani slovenski gledališki igralci recitirali njegova dela v literarnem maratonu Srečko Kosovel s Križevniške. »To je samo eden od dogodkov, ki jih na Križevniški pripravljamo zadnjih pet let in mnogo jih je posvečenih prav pesnikom. Glede na odzive, ki smo jih deležni po današnjem maratonu, ko igralci, ki so danes recitirali, pravzaprav zahtevajo, da to postane tradicionalen Kosovelov maraton, se veselim, da se bomo s Kosovelom nemara srečevali vsako leto,« je povedal direktor Mini teatra Robert Waltl na povsem nagneteni ulici, kjer so tudi po zaključku programa ljudje ostali in se pomenkovali v pravem Kosovelovem stilu, ob kozarcu terana in rezini kraškega pršuta.
Sodelovanja na Noči knjige so bili v Mini teatru zelo veseli, saj menijo, da je tak dogodek prelomnica za knjigo v slovenski javnosti: »Slovenci imamo zelo radi knjigo, nikoli je nismo zapustili,« meni Waltl. »Privilegij, kot je ta, da ti tako kakovostno, fantastično poezijo bere petdeset profesionalnih igralcev, pa je tako poseben, da je škoda za vsakega, ki take priložnosti ne izkoristi in ne pride.«
Narcizem blokira strokovno rast
Medtem ko je na eni strani Ljubljanice zvenela poezija slovenskega pesniškega velikana, je na drugi strani, v Trubarjevi hiši literature, prav v tistem trenutku peterica mladih, še neuveljavljenih avtorjev ustvarjala in pisala na polfinalu Urnih zgodb. Literarni izziv, pri katerem avtorji v 45 minutah ustvarijo popolnoma sveže besedilo na podlagi iztočnice, ki jo dobijo na kraju samem, je tokrat intoniral gost Miha Mazzini. Ta je piscem naložil naslednji stavek, na podlagi katerega so morali razviti zgodbo: »Pod novoletno jelko je ostalo darilo, ki ga nihče od navzočih ni kupil in ki nikomur od njih ni bilo namenjeno.«
Medtem ko so se sodelujoči posedli za računalnike in zatopili v ustvarjanje, smo drugi navzoči lahko na projekcijskem platnu opazovali, kako na njihovih ekranih nastaja pet popolnoma različnih zgodb. Obenem pa smo prisluhnili pogovoru z Mazzinijem, ki pravi, da je naravno stanje človeka lenoba in da vsak dogodek, ki spodbuja k branju in pisanju, prinaša zgolj pozitivne posledice. »Najboljša vloga na svetu je vloga učenca – ko srkam vase novo znanje. Ko preberem tako zgodbo, da moram najprej globoko vdihniti, potem pa začnem preklinjati avtorja z zavistjo in se spraševati, kako mu je uspelo napisati nekaj takega! In berem še enkrat, znova in znova, in se učim.« V Sloveniji je preveč pisateljev in pesnikov, ki verjamejo, da njihovega dela ni več mogoče nikakor izboljšati, ker je že najboljše, pravi Mazzini. »Vendar to ni res! Podobno je na cesti, 80 odstotkov slovenskih voznikov misli, da oni vozijo nadpovprečno dobro, prepričani so pa tudi, da je 80 odstotkov slovenskih voznikov podpovprečnih. Drugi torej vozijo slabo, jaz pa ne. Drugi pišejo slabo, jaz pa zmorem vse! Ampak to ni stvar talenta, ampak narcisizma in tak odnos blokira strokovno rast,« je bil oster.
»Knjiga je za vse nas«
Z Nočjo knjige je sovpadla tudi 30. obletnica gibanja LGBT v Sloveniji in s tem večer gejevske in lezbične proze in poezije 3 minute za 30 let v prostorih društva Škuc na Starem trgu. Nastopajoči so v triminutnih odlomkih svojih del izbrali najodličnejše trenutke in jih prebrali pred občinstvom. Mnoge med zgodbami so bile zelo intimne, nekatere pa tudi polne družbene kritike in humorja, ki je v nabitem Škucu izzival salve smeha, ki so se razlegale tudi na ulico.
V tem času se je Noč knjige resnično že zavila v temo in prevesila v noč, ampak dogajanja še ni zmanjkalo. Vsakogar, ki je svoje delo želel prebrati na glas, je na primer v Menzi pri koritu na Metelkovi čakal odprti mikrofon – »ker Noč knjige ni namenjena samo povabljenim in ker niso samo velika in zveneča zgodovinska imena tista, ki morajo biti slišana«. Knjiga je za vse nas, knjiga je slast svobode, so tega večera poudarjali predstavniki dolgega seznama pobudnikov Noči knjige z založbo Sanje, Unescom in slovenskimi knjižnicami na čelu, ki si želijo, da bi prireditev pognala korenine in zacvetela vsako leto. Ali kot je sklenila ravnateljica Narodne in univerzitetne knjižnice Mateja Komel Snoj: »Naj bo letošnja Noč knjige spodbuda za njen boljši dan.«
