Domače občinstvo je gotovo tisto, na katero prvenstveno ciljajo organizatorji Dnevov poezije in vina na Ptuju, saj se zdi, da z njim festival stoji ali pade. In očitno stoji. Domačini že uro pred velikim pesniškim branjem počasi zasedajo najboljša omizja in začenjajo z ogrevanjem na zbrano uro do uro in pol tišine. Letošnjo tišino je uvedel stari-novi vodja festivala Aleš Šteger.
Od paznice do rožnate pesnice
Kot prvo je pred publiko poklical Ester Naomi Perquin (1980), ki nam je pesmi prebrala v nizozemščini. Njena poklicanost je pesništvo, živi pa od novinarstva, piše kolumne za časopis in pripravlja prispevke za radio. Na Ptuj je prišla iz Rotterdama, mesta z verjetno največjim pesniškim festivalom v Evropi, kjer so se med drugim domislili institucije »mestnega pesnika«. Vsako leto ta naziv podelijo izbranemu ustvarjalcu, da živi in ustvarja v Rotterdamu ter na tak način vpisuje mesto v svojo poezijo. Kot zanimivost – da si je lahko Perquinova pred davnimi leti plačala obisk tečaja kreativnega pisanja v Amsterdamu, je bila pripravljena delati kot paznica v zaporu. In res smo se na odru prepričali, da sta tako Rotterdam kot zapor vstopila v avtoričine pesmi.
»Če se sprašujete, ali je kaj narobe z osvetljavo, nič ni narobe z osvetljavo, dejansko sem rožnata. Običajno pa sem bela,« se nam je predstavila pesnica, rojena v Utrechtu. Sončni četrtkov popoldan je namreč izkoristila za veliki obhod ptujskega morja, kot se te dni imenuje ptujsko akumulacijsko jezero, pri čemer ni računala na moč panonskega sonca v tem delu tega letnega časa. Sicer pa je že njeno drugo pesem prerezal srce parajoč krik. Ura je bila očitno nekoliko pozna za zelo mladega obiskovalca večernega branja, ki je hitel glasno izražat svoje mnenje o sodobni poeziji. Ali pa morda le začudenje nad presenetljivo poetičnim zvenom nizozemščine. »Nikoli, nikoli ne silite otrok, da poslušajo poezijo. Kruto je,« ni dobre volje zmanjkalo pesnici. Tudi njeno poezijo bolj ali manj nesejo krila vedrega humorja, s katerim pristopa k tako resnim temam, kot je bivanjski položaj moderne ženske.
Mazanje sreča pesniški bariton
Ploskanje je poleg bolj in manj domačih jezikov – letos lahko slišimo denimo japonščino, kitajščino, farsi, francoščino, španščino, katalonščino, ruščino – ena od bistvenih zvočnih komponent večernega branja. Publika z aplavzom večinoma nagradi vsako posamezno pesem, še posebej če je branje na odru performativno podkovano. Tako je bilo branje Stefana Schmitzerja (1979) iz bližnjega Gradca, ki je po poklicanosti pesnik (pa tudi pisatelj), živi pa od vsestranske angažiranosti na področju kulture. Postregel nam je z živahno zbranim branjem svojih »mešanih tekstov«. Mešanih, saj so modelirani s pomočjo pripovedi, pa hkrati pankersko poetični. Tudi Aleš Šteger ga je predstavil kot avtorja, katerega princip je »mazanje« z vsem, kar po nekih elitističnih pojmovanjih poezije ne sodi vanjo. In res, v njegovi prepričljivo prebrani, domala podoživeti poeziji smo srečali H. P. Lovecrafta in Cthulhuja, pesemsko besedilo R.E.M., referenco na prvi medrasni in prvi gejevski poljub v znanstveni fantastiki, licenco prostega programja GNU, zunanji pomnilnik USB, reprografski stroj in Pasolinija. Občinstvo so otipljivi pojmi in udarniški nastop nadvse animirali.
Predstavnik slovenske pesniške reprezentance na četrtkovem odru je bil Andrej Medved (1947). »Pesnik, ki je velik glas Primorske, pesnik, ki je izdal prek 30 knjig poezije, številne izjemne knjige teorije, pesnik, ki združuje zelo različne svetove in jih včasih tudi združi v eno samo filozofijo, kultni umetniški vodja Obalnih galerij, vizualna zavest Primorske, neutrudni izdajatelj,« ni skoparil s hvalo na račun pesniškega kolega Aleš Šteger. Po branju je bilo jasno – še nikoli ni na ptujskem pesniškem odru stal pesnik s tako mogočnim baritonom, ki bi ga daleč čez Dravo neslo tudi brez mikrofona. Medvedov glas je skratka segel v deveto vas. Hipnotičnost »neusahljive, neutrudne, nemirne magme besed, ki vre na vse konce in kraje« (po Alešu Štegru), ni prizanesla niti pododrju – občinstvo bi skoraj pozabilo ploskati. Verjetno je pomagala čisto tehnična okoliščina: med Medvedovo bralno predstavitvijo magme besed ni bilo najenostavneje ugotoviti, kje se konča ena pesem in začne naslednja.
Poezijo sreča kurja polt
Najbolj nas je prepričala Jenny Tunedal (1973) iz Švedske. Po poklicanosti pesnica (in literarna kritičarka), ki živi od poučevanja literarne kompozicije, je brala nič manj prepričljivo od denimo Schmitzerja, četudi je predstavljala vsebinsko mnogo zahtevnejšo, domala naporno pesništvo, ki ga je navdihnila vojna. Ne konkretna vojna. »Pesmi so nastale iz potrebe po premisleku dejstva, da vojne v svetu so, medtem ko jaz živim v zelo mirnem svetu, ki je istočasno agresiven, saj se Švedi ščitimo pred svetom in izkušnjami vojne na način, ki je nasilen.« Čar njene poezije je v grozi, ki jo poskuša zajeti z odrezanimi verzi, za katere se zdi, kot da bi jih nabrala iz pogovorov v bunkerjih in vojnih bolnišnicah, ter jih še intenzivira avtoričino branje z enako odrezano mehaniko in drgetavim glasom, ob katerih poslušajočim vstajajo kocine.
In za konec častni gost, eden od letošnjih treh. Francoski pesnik Michel Deguy (1930), po poklicanosti pesnik (in esejist), sicer pa častni profesor literature na pariški VIII. univerzi. Tudi o njem spregovorijo le presežniki: avtor več kot 50 pesniških zbirk, dobitnik velike nagrade za poezijo, ki jo podeljuje Francoska akademija. Pred ptujskim občinstvom je počel tisto, kar zna najbolje in po čemer slovi, poezijo je vračal k njenim izvirom, k filozofiji. Šarmanten »veliki Michel Deguy« je vsaj toliko kot z verzi pritegnil s francosko angleščino, ki zahteva še več zbranosti kot poezija po dveh kozarcih vina in se je med komentarji posameznih pesmi neopazno prelila v čisto francoščino. O moči francoske besede smo se tako ponovno prepričali na več nivojih.
