In tako se kar samo od sebe poraja vprašanje, kaj lahko ministrstvo za kulturo in občine kot ustanoviteljice naredijo za vse ostale muzeje in druge institucije, ob katerih je del prebivalstva prijetno presenečen, da jih imamo, del brezbrižen, del pa nad tem brez zadrege ogorčen. Bodimo realistični in predlagajmo nemogoče. Ministrstvo bi lahko po zgornjem vzoru šolskega ministrstva predlagalo združitev filmskega arhiva in muzeja slovenskih filmskih igralcev, z nekaj drznosti morda še gledališkega. Vsi trije namreč obstajajo. Pa tehniškega in vojaškega muzeja. Oba obstajata. Pa pokrajinskega muzeja, arhiva in muzeja narodne osvoboditve. Vsi trije so v Mariboru. Občine bi lahko na svoje manjše kulturne institucije opozorile tako, da predlagajo združitev administracije in večtirno vodstvo po vzoru nacionalnih oper in baletov. V mnogih mestih najdemo muzej in galerijo, ki jim prav tako lahko požugajo s spajanjem. Zgled uspešnega primera je leta 2009 dala Mestna občina Ljubljana in efektivno povečala prepoznavnost institucij(e), danes delujoče kot MGML. Tu sta v Ljubljani denimo še arhitekturni muzej in MGLC, ki ju je občina prav tako nameravala povezati, a je bil odpor premočan, je pa obema spet naredila lepo reklamo. Če ima ustanovitelj fantazijo in pogum, naj predlaga bolj eksotične kombinacije. Lahko gre korak dalje in napove tudi kako radikalno ukinitev. Toliko bolje, če je slabo premišljena, če ne vedo, kaj je namen, če je cilj le surovo varčevanje, če je argumentacija skopa, razlogi pa postani. Hrup prizadetih, nasprotujočih, razjarjenih, užaljenih in prestrašenih bo toliko večji in toliko dlje bo neslo novico. Vlada in občine imajo skratka neomejene možnosti. Promocijske akcije lahko zasnujejo na racionalizaciji, prestrukturiranju, reorganiziranju, optimizaciji učinkov, iskanju sinergij, varčevanju, nebo je meja, ko pride do možnih načinov, kako javnost opozoriti na svoje, a v bistvu naše muzeje, galerije, gledališča in kulturne centre.
Bolj kot je ideja privlečena za lase – boljše za institucijo. Vsa skrivnost uspešne promocije tega tipa je v tem, da se doslej nema žrtev nezainteresiranega režima prelevi v aktivno bojevnico proti totalitarnemu. Desant na njen obstoj jo mora prebuditi iz letargije, prisiliti, da se angažira in emancipira, da nase jasno in glasno opozori – da napiše javno protestno pismo. Z njegovo pomočjo moramo izvedeti, za kakšno institucijo gre, kako dolgo je že tam, kaj je v tem času počela, kaj dosegla, kaj dela trenutno in seveda s kakšnim neprecenljivim bogastvom razpolaga. V njem ne sme manjkati razlaga mačehovskega odnosa države, ki dejavnost pušča v dotrajanih in slabo vzdrževanih prostorih, saj tako izvemo, kje se institucija nahaja, slikovit opis infrastrukturnih razmer pa nam pomaga, da si lokacijo trajno vtisnemo v spomin. Seveda mora dati institucija ministrstvu čim bolj direktno kontro, namesto da le jadikuje. Nekako v stilu: prostorske, materialne in kadrovske danosti so omejene, finančnih možnosti za resne spremembe ni, kot tudi ne resne strokovne osnove za spojitve in širitve. Dobro je pretiravati, kot bi jim svetoval vsak oglaševalski guru: institucija mora potožiti, kako se bo javna podoba institucij z združitvijo jadrno potopila in kako težko si bo spet prigarala podobo z ugledom prejšnje. Pika na i je, kadar se institucija spomni, da bi bilo protiakcijo pametno zabeliti s peticijo, s katero zainteresirano in nezainteresirano javnost poprosi za ZA. ZA imamo radi. Sploh ZA za samostojnost. PROTI so itak lahko le slabo informirani tepci, ki niso brali javnega pisma, ter arogantni nevedneži v državni upravi. Avtohtoni slovenski burleski nato bistveno sestavino doda sindikat, ki spregovori v imenu pravičnega: argumentov ZA ne potrebuje, saj to ni njegova žanrska vloga, dovolj je, da ministrstvo okrca, ker ni niti pomislilo na zaposlene pa na demokratične standarde pa na strokovne argumente pa na javno razpravo.
Dejstvo je, da so mnogim javnim zavodom v kulturi oblastniški manevri, v katerih iz takih ali drugačnih razlogov žugajo s spajanji in ukinjanji, potrebni. Ne zato, ker je večini populacije zanje vseeno, pač pa zato, ker tudi tisti, ki jim ni, o večini njih nimajo jasne podobe. So izjeme, a to ni besedilo o njih. Poskušajte si narisati mentalno sliko logotipa katerega od večjih slovenskih muzejev ali galerij, poimenujte zadnjo veliko razstavo ali najpomembnejši artefakt, ki ga hrani. Dokler ni boljših idej, sploh pa ne strategije, kako iz institucij, ki so pogosto same sebi namen, ustvariti izvajalce programov prebojne kvalitete, bo dobra tudi preizkušena. Država bo levjo uslugo številnim javnim zavodom v kulturi naredila s tem, da takoj pripravi letni načrt javnih groženj z ukinjanjem. Za zdaj edini preverjen način, da se jih vsake toliko spomnimo in morda celo ohranimo v spominu, je ta, da jih vsake toliko nekdo spomni na alternativo od »biti«.