Če je Zvokom padanja v nekonvencionalni formi in zgodovinskem zamahu zanimiv predvsem z vizualnega vidika, je Sirat Oliverja Laxe preprosto neoprijemljivo nadnaraven. Predvsem ga je nemogoče klasificirati. Zato najprej o njem.
V maroški puščavi kopica potetoviranih rejverjev ob »zlati uri« pripravlja zvočnike za tehno zabavo pod monumentalnim gorskim grebenom, in ko basovski zvočniki poženejo monotono nabijanje tehno ritmov, nas Laxe prestavi v drugo dimenzijo in realnost. Če je to z nasiljem, drogami, smrtjo, hrepenenjem in upanjem napolnjen purgatorij, je težko reči, toda v tem fenomenalnem filmu, ki z vsakim prizorom dviguje letvico in gledalcu pripravlja nova presenečenja, ničesar ni mogoče povsem natančno definirati. Igralec Sergi Lopez s svojim sinom v nepregledni puščavi išče svojo izginulo hči, toda ko mu po končanem rejvu, ki ga nasilno prekine lokalna vojska, prijateljsko razpoložena skupina civilno družbenih tehno aktivistov naznani, da bi se dekle utegnilo pojaviti na nekem drugem rejvu, ki se ima zgoditi na skrajno nedostopni puščavski lokaciji na poti proti Mavretaniji, se jim pridruži na eksistencialnem »tripu« (z dvojnim pomenom), ki postopoma prikliče tako Kubrickovo Odisejo, Clouzotovo Plačilo za strah kot Antonionijevo dekadentno kultno klasiko Točka Zabriskie.
Sirat – naslov pomeni kot britev tanko mejo med nebesi in peklom – je osupljiv tako v nekonvencionalnem izigravanju vseh pričakovanj, kot v režiserjevem samozavestnem rokovanju s prekrivajočimi se motivi; to je s soncem, krvjo, LSD-jem, pehotnimi minami in eksistencialnim strahom prepojena mojstrovina. Ni za vsakogar, a komu mar.
Nemška favoritinja
Po drugi strani je Zvok padanja Masche Schilinski formalno enako ambiciozen in vizualno impresiven omnibus, v katerem kmečko posestvo na severu Nemčije v štirih časovnih obdobjih 20. stoletja gosti štiri generacije žensk; okvirno v čas pred prvo in po drugi svetovni vojni, ero vzhodnonemške železne zavese in sodobni čas. Povezovalni element sta isto posestvo in kopica mladih žensk, največkrat sester, služabnic ali hčera, ki se skozi nepravične sisteme patriarhata, mačizma, družbenih konvencij in še česa prebijajo skozi življenje. Mnoge trpijo, nekatere umrejo, tretje dobijo kanček upanja, in v tej do skrajnosti razrahljani konstelaciji z elementi hanekejevske krutosti (film mestoma prikliče njegov Beli trak) režiserka niza impresivne podobe v klasičnem 1:1,33 academy razmerju, meša različne (tudi digitalno zmanipulirane) nosilce, eksperimentira z zvočno kuliso, odnosom igralk do filmske realnosti oziroma podiranja »četrte stene«.
Vse to traja debeli dve uri in pol, kar je odločno preveč za pretirano ambiciozno in rahlo pretenciozno realizacijo. Kar predvsem nemških kritikov ni držalo nazaj, Mascho Schilinski niso so razglasili za NLP, temveč kar za drugo vstajenje Odrešenika in prihodnost nemškega filma. Tudi v redu. Počakajmo, kaj poreče uradna žirija.
