Ne želim kastrirati nobene svoje ideje

Istranova, Marusic is trio, Tolovaj Mataj, Histria, Katice – to je le nekaj projektov, kjer je multiinštrumentalist in etnomuzikološki zanesenjak Marušić bistveno pustil svoje sledi. V svoji tridesetletni karieri jih je puščal tudi z drugimi velikimi umetniki, denimo z enim najboljših pop rock in etno glasbenikov na hrvaški glasbeni sceni Liviom Morosinom, s katerim sta za album Bura Tramuntana leta 2000 pobrala nagrado porin za najboljši etno album leta. Izvira sicer iz Strunjana, a vse skupaj se je začelo v vaseh v bližini Buj, kjer se je družil z vrstniki svojih starih staršev.

Priznam samo eno Istro, ne priznavam nobenih meja. Toleriram jih zaradi svojih interesov, ker nimam časa delati »kažina«, sicer pa, če bo vse po sreči, bom živel dlje kot te meje. Istra se začne že na italijanski strani, se pravi v Miljah in Dolini, v Sloveniji obsega tri občine, njeno ostalo ozemlje je na Hrvaškem. Zame je to samo ena Istra, s številnimi mikrokulturnimi poudarki.

Seveda, vedno je tako, v tem sem subjektiven. Pripadam temu svetu in sem lahko samo na svoji strani.

V tem smo zelo internacionalni, mentalne meje so vedno privilegirane. Tudi znotraj Istre govorim o teh mejah, ampak to so stvari, ki segajo povsod. Eno je recimo omejenost dojemanja družbe kot take. Liberalni kapitalizem se danes razrašča povsod, a mnogo ljudi še vedno ne verjame v njegovo nevarnost – ravno zaradi limitiranosti svojega mišljenja. Pridejo do zidu in dalje ne gre: ali tega niso sposobni, ker kulturno niso pripravljeni nečesa preiti, ali pa jih je strah. Biti vpet v nekaj, kjer lahko obstaja neka nevarnost, ni lahka odločitev, toda nevarnost je tu že sama po sebi. Ljudje se preprosto bojijo prevzeti odgovornost za katero koli stvar.

Pozicija je zamejena z več strani, spodaj v Istri je naša tradicija še vedno izjemno živa, sicer zdaj malo manj, ampak obstaja. Etno glasba ima svoj prostor, lahko ji rečemo tudi alternativna ali drugačna glasba, toda danes je to bolj stvar trga. Termine kot »etno music« ali »world music« si je izmislila glasbena industrija kot neke »rešitve« in jim dodala lep predal, ki je hkrati dovolj globok, da lahko vanj zmečeš marsikaj. Nekateri glasbeniki so dovolj brihtni in to izkoristijo ter si zavestno pustijo nadeti to identiteto, drugi so bolj naivni in jim jo podtaknejo. Dejstvo pa je, da so etno glasbeniki vseeno manj na margini kot v nekem drugem času. Danes vendarle obstaja trg, medijsko so lahko dovolj eksponirani in tudi oni lahko svojo glasbo uspešno tržijo.

Obstaja pa tudi druga stran, jaz sem tam in sem poraženec, ker se v neke stvari ne morem spuščati. Moram živeti in ravno zastonj ne igram več, še vedno pa igram to, kar me je veselilo tudi takrat, ko etno sploh še ni bil trend. Tako bom tudi nadaljeval. Morda česa drugega sploh ne znam, vsekakor pa ne želim kastrirati nobene svoje ideje.

Ne vem, če sem te meje ravno preskakoval, sem bil takrat še bolj zadržan, res pa sem imel to srečo, da sem prek njih spoznal to glasbeno bogastvo. Če gledam kronološko: tam sem te pesmi odkril, potem sem v svojo skupino Istranova vključil pesmi svoje stare mame, ki so predstavljale skoraj 80 odstotkov materiala na prvi plošči. Za sabo imam torej že neko družinsko tradicijo, ki še vedno obstaja, četudi nezavedno. Naše igranje je bilo nekaj čisto vsakdanjega, čeprav takrat še nisem vedel, kam sodimo. Na sceni še sploh ni bilo etna, bil pa je folk revival, in tam sem se našel s podobno mislečimi, ki so bili mladi kot jaz, z dolgimi lasmi, rockerji po izgledu, a igrali so to, kar je bilo kompatibilno s tem, kar sem počel sam. In tako sem odkrival tudi, da so drugje naredili že marsikaj pred nami.

Seveda. Tam je bila ta scena razvita in jaz sem jo odkrival. So okoliščine, ki te potem nekam kanalizirajo. Če ne bi odšel v svet, kaj pa vem, morda bi še vedno doma igral glasbo le na tradicionalen način. Tako pa mi je v gimnaziji znanec dal plošči dveh angleških bendov. Fasciniran sem bil – prvič sem slišal nekaj takšnega in prva stvar, ki sem jo naredil med počitnicami, je bila ta, da sem šel v London in potem v Pariz kupit še kaj. Pojma nisem imel, kje se podobne plošče sploh kupujejo. Zdaj greš na internet in naročiš, takrat sem se podal v nakup fizično. Takrat se mi je odprlo tudi v glasbi.

Po mojem bo držalo: vse se vrača k pristnosti. Instiktivno se vračamo več kot stoletje nazaj, do začetka klasike. Menim, da se je najbolj radikalna sprememba v glasbi zgodila s klasiko. Takrat partitura prvikrat postane prvenstvena; komponisti začnejo pisati skladbe, ki jih drugi izvajajo. Prej so najprej igrali in šele potem, če je bilo nekaj dobro, vrgli na papir. Do takrat tudi ni obstajala meja med šolanimi in ljudskimi glasbeniki, vsi so lahko delali vse. Po tem obdobju se glasba profilira, v različnih kulturah različno, se tudi institucionalizira. Če si po tistem želel slediti določeni veji umetnosti, si moral v točno določen hram, zaprt v svoj svet, zunaj katerega se določena zvrst ni dogajala. Tako se je zgodilo tudi v New Orleansu, ko se je jazz getoiziral, zaprl, čeprav je nastal na tamkajšnjih ulicah.

Glasbeniki se zdaj res vračajo na ulice, morda je za kaj takega pač primeren političen moment, kar je povezano tudi z drugimi družbeno-kulturnimi gibanji, denimo ekologijo. Rekli bi jim lahko osvobodilna gibanja zahodnega sveta. To je dobro, nekje se bo tak način podajanja glasbe prijel bolj, nekje manj. V Ljubljani je ulične glasbe kar nekaj, spodaj pri nas pa ne obstaja, verjetno tudi zaradi specifike samega terena ne.

Prej sem se počutil osamljenega, zdaj ne več, sem šel preko tega. Kot če ti nekdo, ki ti je drag, umre; nekaj časa žaluješ, potem greš naprej – v »tilt« ali nekako zvoziš. Osamljen sem bil takrat, ko sem bil še idealist. Ampak potem vidiš, da nekaterih stvari enostavno ne moreš izpeljati, vedno bo trg narekoval okoliščine, kapital ima besedo. Delam pač naprej, malo grem tudi v partizane in švercam različne misli, ideje od vsepovsod. Tega mi ne more nihče vzeti.

Če gledam Hrvaško na splošno, je alternativna scena kar živahna, obstajajo festivali, denimo Nebo v Zagrebu, Etnoambient blizu Splita, TradInEtno v Pazinu, potem je tu še klubska scena. Tudi v Istri je zanimivo, imamo tri mlade skupine, Veja, Škaf in Šćike (bivši The Wedges), ki jih je že zgrabila etno moda, hkrati pa so rasli in živeli s to tradicijo. Kot pravi sardinijski radikalni antropolog Michelangelo Pira, sami so subjekt in objekt svojih etnomuzikoloških potovanj. Skratka, to so ljudje z vasi, ki so šli po svetu študirat in se vračajo polni idej. Goran Farkaš študira muzikologijo v Ljubljani, prej pa je vodil Folklorno društvo Pazin, Zoran Karlić vodi Folklorno društvo Kršan, najboljšo folklorno skupino v Istri. Nekaj teh dečkov bom nocoj pripeljal s sabo na oder.