Ko se danes mitizira in favorizira skuštrana 60., dolgolasa 70. in alternativna 80. leta, se pogosto pozabi, kako enostavnejši je bil svet in kako majhna so bila jedra, ki so sprožila mladinska gibanja, kontra- in subkulturne pojave po slovenskih in drugih jugoslovanskih mestih in krajih. Pozablja se, koliko je bilo kulturnih dogodkov in prizorišč v primerjavi z danes. Tudi o razpršenosti, nepovezanosti, pogostih konfliktih in notranjih trenjih se rado molči. V spominu je pač treba ohraniti predvsem lepe in svetle trenutke enotnosti in sloge, čeprav takšnih momentov ni bilo nikoli na pretek – prav zato jih verjetno tako častimo. V teh tabujih so prapočela današnjega še bolj shizofrenega in kaotičnega stanja, ko preteklost narekuje sedanjost.
Vsaka nova generacija je prisiljena stopiti v sistem odnosov, ki nosijo breme časa in starih zamer. Na vzpostavljeni platformi si mora izboriti prostor pod soncem. A kako naj se danes uveljavi mlajši avtor v svetu razmrežene (ne)institucionalizirane umetnosti in kulture? Kako naj stopi iz sence v soj pozornosti? Naj se prilagodi ustaljenim in etabliranim obrazcem, naj se udinja starejšim kolegom, naj ustvarja po nareku trendov in se všečno prilagaja občinstvu? Ali naj se drži svojega filma, ki ga v najslabšem primeru pelje na rob, kjer pa že tako in tako je?
Skozi ironizirano refleksijo se je teh dilem lotil kolektiv mladih umetnikov v literarno-glasbeno-gledališkem performansu Rekviem v F-molu na dan zmage v Stari pošti Slovenskega mladinskega gledališča. Šlo je za režirano predstavitev med seboj povezanih romana prvenca Anje RadaljacPolka s peščenih bankin, pesniške zbirke in glasbenega albuma Rekviem v F-molu »avtorja« Feliksa S. Murra, ki je oživil romaneskni lik »junaka našega časa« Feliksa. Krog je sklenila predstava, v kateri se je gledalec soočil s podobno izbiro kot bralec romana: da se sam odloči, kaj je resnično in kaj je domišljijsko, kdo je pravi avtor in kdo fiktivni. Karikiranje (samo)promocijskih kampanj, literarnih večerov, umetniško-boemskega miljeja, branja poezije, poglobljenih pogovorov o literaturi, visokoletečih misli in pametnih citatov je bilo parodija utečenih manir (samo)oglaševanja in uveljavljanja v literarnih in kulturnih krogih ter sami medijski krajini. V podtonu je bilo le razbrati, da se dotičnim ustvarjalcem sicer gabijo tovrstna mešetarjenja, kjer najpogosteje roka roko umije, a se očitno zavedajo, da brez njih ne gre. Če je rdeča nit Polke s peščenih bankin to, kako napisati roman, ki bo pritegnil bralstvo in zadovoljil literarno srenjo ter pri tem ohranil ustvarjalno avtonomijo in originalnost, je performans s celotno predstavitvijo ironiziral duha časa, ko je treba biti pameten in vpadljiv za vsako ceno. Vsakič, ko se neka nova generacija vpraša, kaj storiti, je to dobro znamenje, da se bodo stvari le premaknile, očitno pa je, da brez medgeneracijskega konflikta ne bo šlo.
