»Zmagali smo!« je Goran Vojnović v četrtek zvečer pritekel sporočit gledalcem, ki so v portoroškem Avditoriju gledali njegov film Čefurji raus! – sporočilo se je seveda nanašalo na izid košarkarske tekme med Slovenijo in Italijo. Portoroški Avditorij ima okoli 1500 sedežev, ki so bili vsi zasedeni, kar pomeni, da so imeli filmski čefurji, med katerimi je eden talentiran, toda »izgnan« košarkar, v Portorožu več gledalcev kot slovenski reprezentanti – vsaj kolikor sem lahko preveril v okoliških lokalih, kjer so imeli prižgane TV-aparate. In ko se je po končani projekciji občinstvu 16. Festivala slovenskega filma predstavila še filmska ekipa, vključno z vsemi štirimi mladimi igralci, Benjaminom Krnetićem, Dinom Hajderovićem, Ivanom Pašalićem in Jernejem Kogovškom, producentom Francijem Zajcem in drugimi sodelavci, je Goran Vojnović povedal, da njegov film ni čisto brez zveze s fanti iz košarkarske reprezentance.
Vztrajni tudi v mrazu
V Portorožu se zvečer ohladi, toda v Avditoriju je vseeno letni kino. Če nočejo ogroziti zdravja zaradi filma, je za gledalce priporočljiva zimska garderoba, tisti, ki so mislili, da lahko vzdržijo brez nje, pa se zavijajo v koce, ki so jih organizatorji festivala pripravili zanje. Zaviti v te »odeje« se nekateri verjetno počutijo kot v postelji in na nerodnih sedežih zadremajo, ampak šele pri drugem filmu, ki se je začel nekaj pred polnočjo. A naj je bilo še tako hladno in pozno, je bilo pri tem filmu – to so bili Krogi beograjskega režiserja Srđana Golubovića (dobitnik puljske zlate arene, ki tekmuje na tem slovenskem festivalu, ker so Krogi deloma tudi slovenska manjšinska koprodukcija) – nemogoče zaspati.
Krogi se začnejo leta 1993 v bosansko-hercegovskem Trebinju. Marko je mlad srbski vojak, ki pride s fronte za nekaj dni domov. Obišče očeta in svojo zaročenko, nato pa s prijateljem zavije v lokal na partijo šaha. Pred tem pri trafikantu Harisu kupi dva zavojčka cigaret. Pri Harisu se ustavijo še trije srbski vojaki; ti mu ne verjamejo, da je prodal zadnja paketa cigaret, cigaret jim noče prodati, ker je »muslimanski gnoj«, izvlečejo ga iz njegove trafike na cesto, kjer ga začnejo pretepati in brcati – ko eden izmed vojakov v Harisa usmeri puško, posreduje Marko: Harisu reši življenje, toda potem njegovi vojaški kolegi z udarci in brcami ubijejo njega. Kar pa izvemo šele pozneje, ker se film po tem izhodiščnem dogodku nadaljuje dvanajst let pozneje na treh različnih krajih. Ali v treh »krogih pekla«. Markov oče (Aleksandar Berček), ki po sinovi smrti gradi cerkev na nekem hribu, v nekem trenutku resignirano izrazi svoje grenko življenjsko spoznanje, da neko dobro dejanje pusti še manj posledic kot kamen, ki ga vržeš v vodo: kamen potone, toda naredi vsaj nekaj krogov na vodni površini.
Sedanjost, ujeta v preteklosti
Toda če neko dobro dejanje ne naredi takšnih krogov, pa jih zanesljivo naredi zlo dejanje. Njegov učinek so peklenski krogi, ki sedanjost držijo ujeto v preteklosti. In to na razne načine: sin enega izmed tistih treh srbskih vojakov, ki so pobili Marka, se poskuša odkupiti za očetovo zločinsko dejanje s tem, da Markovemu očetu želi pomagati pri gradnji cerkve, pri čemer bi sam skoraj izgubil življenje; Markov prijatelj, ki je bil priča njegovi smrti, je zdravnik in pod njegov kirurški nož pride moški, hudo poškodovan v prometni nesreči, ki je bil udeležen v uboju njegovega prijatelja – zdravnik zmore opraviti rešilno operacijo šele potem, ko dobi blagoslov Markovega očeta in ko na morilčevem obrazu opazi nekaj smrtnega strahu, če že ne obžalovanja. Najbolj dramatičen pa je tretji krog. Markova zaročenka Nada se je po vojni v Bosni izselila v Nemčijo, kjer pa je našla stanovanje in delo nikjer drugje kot pri Markovem tretjem morilcu. Ta ji je celo naredil otroka, s katerim je Nada potem nenehno od njega bežala. Zmeraj jo je našel, tudi pri Harisu, h kateremu je nazadnje pribežala. In je Haris je moral spet pretepen obležati na tleh, da bi lahko peklenskim krogom naredil konec.
Sicer pa so drugi dan 16. Festivala slovenskega filma večino tekmovalnega programa napolnili dokumentarci, trije srednjemetražni in en celovečerni, ki pa jim je vsem skupno, da se ukvarjajo z umetniki: s pesnikom, pevcem in »mehkim teroristom« Markom Brecljem v filmu Janeza Burgerja Priletni parazit ali kdo je Marko Brecelj, s cineastom Karpom Godino v Karpopopotnik Matjaža Ivanišina, s pokojnim slikarjem Tisnikarjem v Možu s krokarjem Sonje Prosenc in s konceptualnim body artistom Ulayem v (pre)dolgometražnem filmu Projekt: rak Damjana Kozoleta. Če člani festivalske žirije niso prej videli obeh večernih filmov (Čefurji raus! in Krogi), je torej četrtkov program zanje pomenil približno 12 ur kontinuiranega gledanja filmov. Toda včeraj in danes ni bilo in ne bo nič drugače.
