Njihovo brezčasnost dokazuje tudi dokument Na živo, ki zveni tako, da bi bil lahko posnet včeraj, danes ali jutri. Toda »uničevalcem« je v skoraj treh desetletjih postalo jasno, da Japonci ne delajo več za njih in da si morajo svoj prostor – pa četudi v klubih – izboriti sami. Tako bodo danes in jutri nastopili v metelkovski Menzi pri koritu, pa četudi bi Matjaž Pegam, kot pravi, še najraje videl, da bi se s tovornjakom pripeljali pred parlament, dvignili ponjavo in v ritmu pesmi pomagali k spremembam, tokrat res na bolje. Tem besedam ne oporeka niti pevec Goran Šalamon.

Z albumom Na živo ste enciklopedično zaokrožili tri desetletja kariere – glede na vašo odrsko kilometrino bi od »živega benda« takšno potezo pričakovali že mnogo prej.

Šalamon: Ravno to, da smo »živi bend«, ki se najbolje počuti na koncertih, je glavni razlog, da smo odlašali. Koncert je dogodek, obred, ki zahteva osebno prisotnost. Samo zvočni posnetek, tudi če ga spremlja še slika, posreduje okrnjeno podobo in vtis. Ni fizične prisotnosti, ni stika. Ni vibracij, niti stiskanja in tresenja v želodcu, piskanja v ušesih, prerivanja ali pohojenih nog. Če hočeš samo zvok, greš v studio in posnameš ploščo, koncert pa je fizično doživetje.

Pegam: Mnenja glede živega albuma so bila v skupini različna. Dolgo časa nismo bili naklonjeni tej ideji. Tudi tehnično je bila to – v času pred široko dostopnostjo digitalne tehnologije – relativno zahtevna zadeva. Po zaključku promocije albuma Planet starcev pa se mi je zdelo primerno, da naredimo živo ploščo. Iz več razlogov: postava Demolition Group se je po obdobju iskanja ustalila in uigrala, publika je Planet starcev zelo dobro sprejela, koncerti so postali tudi in predvsem po zaslugi zvestih fanov peklenski obred. Zaključek turneje v mariborskem Štuku je dobesedno klical po tem, da ga shranimo.

Ali si morda pred tem niste toliko zaupali, da bi to, kar je odigrano na koncertu, izšlo v obliki nosilca zvoka?

Šalamon: Morda je bilo tudi takšno nezaupanje neka skrita, nezavedna zavora. Poslušanje zgolj zvočnega zapisa je pač okrnjeno v primerjavi s fizično izkušnjo koncerta, zapisano v spominu.

Pegam: S samozavestjo in zaupanjem v to, kar delamo, nismo nikoli imeli težav. Vsi, ki nas spremljajo, vedo, da v še tako nemogočih pogojih oddelamo koncerte maksimalno. Je pa seveda res, kar pravi Goran. Zvočni zapis žive plošče je z odsotnostjo publike in vznemirjenja, ki ga prinaša koncert, delno okrnjen in v tem pogledu je bil dvom vedno prisoten.

Žive albume se da včasih razumeti tudi kot pomanjkanje idej – z njimi lahko bend po liniji najmanjšega odpora, torej z restavracijo preteklega dela, znova obudi zanimanje zase.

Šalamon: V nekem trenutku smo imeli pač na voljo posnetek, s katerim smo bili zadovoljni in na neki način tudi ponosni nanj, zato se nam je zdelo fino, da bi ta občutek zadovoljstva delili s soudeleženci z druge strani odra, z našimi zvestimi koncertnimi obiskovalci in spremljevalci. Če bodo tudi oni med poslušanjem čutili enako zadovoljstvo, bodo album poslušali, če ne bodo nanj pozabili. Menim namreč, da bo glavnina naših fanov album dobila kot darilo ob vstopnici na obeh promocijskih koncertih.

Album Na živo se sliši tudi kot vizitka, ki dobesedno vabi na vaše koncerte. Ali mislite, da morate ljudi še prepričevati v obisk svojih nastopov?

Šalamon: Demolition Group smo – glede dosega občinstva – majhen alternativni band. Tako da obstajajo še široke množice, ki jih je treba prepričati ali pridobiti.

Pegam: Če bomo z albumom pridobili nove oboževalce, bomo seveda zelo veseli. Vsekakor je proces nastajanja plošče zahtevno in zamudno delo, vendar pa je veselje celotnega benda ob izidu vsake nove plošče res iskreno in nas navdaja z nekim posebnim zanosom. V bistvu nam predstavlja nov album neke vrste materializacijo tega, kar delamo. Zelo dober občutek je, ko držiš v rokah še »topel« plošček.

Tudi vaš odnos do »izposojanja« vašega dela je zelo odprt, da ne rečem anarhističen. Nikdar se niste obremenjevali s tem, da so si ljudje prelagali vašo glasbo s spleta, celo sami jim ponujate to možnost. Ali bi bili tako odprti tudi, če bi bili del večjega glasbenega koncerna?

Šalamon: Demolition Group nismo komercialen bend in tudi nismo vezani na nobeno, še posebej ne večjo založbo. V nekem trenutku, morda celo nekajkrat, je bila to zavestna odločitev benda. Zdaj se s tem ne obremenjujemo več in niti ne razmišljamo, kaj bi bilo, če bi bilo. Neobremenjeno stanje, ki ga opisujete, nam zelo ustreza.

Pegam: Neodvisnost je bila za nas od nekdaj način delovanja. V začetku smo šli celo tako daleč, da smo poleg lastnega studia in neodvisne produkcije kaset sami tiskali tudi ovitke in plakate. Tudi v kratkih obdobjih, ko smo bili vezani na neke »večje« založbe, smo ta status ohranili. Neodvisnost je še vedno pomemben del identitete benda, zato jo tudi tako skrbno negujemo. Seveda pa je to povezano tudi z dejstvom, da smo od glasbe ekonomsko neodvisni, zato si lahko privoščimo popolnoma brezkompromisen pristop pri ustvarjanju. Veseli smo, če ljudje našo glasbo poslušajo ne glede na to, kako so jo dobili, prav tako pa smo seveda hvaležni vsem, ki nam s kupovanjem naših albumov vsaj delno pomagajo pri bodočih projektih.

Trideset let vztrajanja na robu je spoštovanja vredna doba. Od kod še vedno motivacija, da med vsemi priložnostnimi novinci še ustvarjate in ohranjate svoj status?

Šalamon: Trmasto vztrajamo pri glasbi, ki zadovolji predvsem nas same. Z novinci se ne obremenjujemo. Naj tudi oni na enak način trmasto vztrajajo pri svoji glasbi. Dokler obstajajo poslušalci, ki nas z odobravanjem sprejemajo, bomo igrali. Ko nas bodo zavrgli, pač ne bomo več. To pa še zdaleč ne pomeni zagrenjenega stališča in zanikanja obstoja dobre nove glasbe.

Rolling Stones se kotalijo že petdeset let, a niso več tisto, kar so nekoč bili – prav nasprotno, gre za lažni »upor«, ki si ga lahko privoščijo le bogati. Demolition Group nikdar niste iskali te donosnosti.

Šalamon: Operiranje z leti, preživetimi v rock'n'rollu, in iskrenostjo sporočil, ki jih podajaš, je zelo občutljiva tema. Zase smo prepričani, da nikoli nismo bili pozerska skupina. Da smo vedno ustvarjali in ponujali glasbo, ki smo jo iskreno čutili, in da smo stališča, ki smo jih podajali v glasbi, podajali iskreno. Da smo se na koncertih skupaj s poslušalci razdajali za vzvišeno doživetje rock'n'rolla. Na to, kaj si mislijo drugi, pa nimamo vpliva.

Pegam: Živeti od rock'n'rolla je fantazma, ki jo goji vsak mladi roker. Ko s to iluzijo enkrat razčistiš, je vse veliko bolj preprosto. Enkrat pač spoznaš, da ni vredno delati kompromisov pri stvareh, ki so ti najljubše v življenju. Mi smo imeli srečo, da smo to spoznali zelo kmalu.

Ali vas je v vsem tem času kdaj zaneslo proti »mainstreamu«?

Šalamon: Je, pa nas je na koncu slabo počutje vedno odneslo ven iz tega toka. Morda tudi nismo dovolj spretni in ne znamo delati tovrstne glasbe. Po drugi strani je vprašanje, koliko je glasba, ki jo trenutno delamo, sploh daleč od mainstreamovskega rock'n'rolla. Nekoliko verjetno že, če ne, verjetno ne bi padlo takšno vprašanje.

Pegam: Opredelitev mainstreama je na neki način odvisna tudi od lastnega gledišča. Sam se mnogokrat vprašam podobno kot Goran – kje je Demolition Group v odnosu do mainstreama? Na začetku smo se ga celo zavestno izogibali. To je bil tudi eden od razlogov, da smo se zbrali in začeli razmišljati o glasbi. Očitno smo svoj glasbeni izraz izoblikovali tako jasno, da s svojim pristopom pravzaprav ne moremo funkcionirati kot mainstream band. Tega pa si tudi ne želimo.

Dve pop anomaliji se vseeno pojavljata: nastop v San Remu in sodelovanje s Heleno Blagne. Kaj sta vam ti dejanji prinesli ali odnesli?

Šalamon: Odnesli – mislim, da nič. Prinesli? San Remo, recimo, da nam je prinesel to, da lahko v življenjepisu navedemo, da smo edina slovenska rock skupina, ki je igrala tam. Sodelovanje z Heleno nam je zagotovo prineslo večjo prepoznavnost in razširjenost. Nam samim pa je zvišalo prag strpnosti do drugačnih glasbenih okolij.

Pegam: Festival San Remo, kot ga poznamo pri nas, se bistveno razlikuje od festivala San Remo Rock, na katerem smo nastopili leta 1988. Kot popolnoma »neprilagojeni« smo celo zviška gledali na povabilo, ki smo ga dobili na podlagi sodelovanja z italijansko založbo Cruisin – Hiara. Vendar pa se je naše stanje duha spremenilo, ko smo se kot popolnoma neznan bend znašli v družbi skupin, kot so bile Pink Floyd, Aswad in The Fall. Vsekakor zanimiva izkušnja, ravno tako kot izkušnja z Heleno Blagne.

Album Na živo je dokument nekega špila, ki ga lahko prezrcalimo tudi na ostale koncerte. Sliši se, da je bil posnet ilegalno, v smislu, da bend ni vedel, da se ga snema.

Pegam: Za popolno ilegalo le ni šlo, je pa res, da s snemanjem nisem obremenjeval benda. Uspelo nam je, da smo ujeli nepredvidljivost, energijo in atmosfero, ki smo jo ustvarili skupaj s publiko. Dokumentarnost posnetka kot takega smo načrtno ohranili tudi tako, da se nismo posluževali tehnike nasnemavanj. Posnetek je le zmiksan.

Mislite, da bi bilo kaj drugače, če bi drugim članom benda povedali, kaj jih čaka?

Pegam: Mislim, da ne. Demolition Group deluje izjemno suvereno: postava je stabilna, bend je uigran in resnično uživamo v tem, kar delamo. Publika vedno čuti maso zvoka in pozitivno energijo, ki prihaja z odra. To, kar ji dajemo, tudi vedno nagradi. Neprecenljivo.

Vseeno slišim, da ne gre za celoten koncert in da je prišlo do reza. Zakaj? Ali ta poseg kaj vpliva na koncertni ritem?

Pegam: Izločili smo priredbo skladbe The Model skupine Kraftwerk in to iz preprostega razloga. Pridobivanje dovoljenja za izdajo na nosilcu zvoka bi bilo preveč zamudno in utrujajoče. Album s tem ni izgubil nič – koncert kljub temu galopira brez kakršne koli pomanjkljivosti. The Model bo na voljo kot »free download« na prenovljeni spletni strani, ki je v izdelavi.

Videozapis nastopa ni na voljo? Poznamo namreč »ljubezen« med Demolition Group in režiserjem Sašom Podgorškom.

Šalamon: Ljubezen s Podgorškom še kar traja. Plod ljubezni je novi studijski video za skladbo Gospodar, pri katerem je to ljubezen izdatno podprla z grafično obdelavo tudi Aka Bojič. Zaenkrat je zadosten šok zame že zvočni posnetek koncerta. Kaj šele videozapis.

Če ste z Na živo rekapitulirali ali zaokrožili neki čas, tudi čas sprememb, kaj bendu prinaša jutrišnji dan?

Šalamon: Novo glasbo, na kateri že bolj ali manj intenzivno delamo. Če bo jutri v naši družbi rock'n'roll še vedno dobrodošel, pa nisem najbolj prepričan. A mi smo navajeni živeti na robu. Če bo treba, se bomo za preživetje umaknili in skrili še globlje na obrobje.

Pegam: Skozi svoje ustvarjanje smo preživeli transformacijo družbe, ki v mnogočem prinaša popolnoma nova pravila življenja. Pred našimi očmi se dogajajo dramatične spremembe. Srečo imamo, da poznamo eno in drugo realnost. Občutljivost, ki jo pridobiš z leti, gotovo vpliva tudi na naš odnos do realnosti. Še veliko imamo za povedati. In jutrišnji dan vedno prinaša novo jutro…

Demolition Group