DKV trio je ena izmed stalnih zasedb čikaškega pihalca Kena Vandermarka, ki vendarle ni zgolj njegova. Ni njen šef, vodja glasbene skupine v konvencionalnem pomenu, ne glede na vidni delež njegovih skladb zanjo. V triu od začetkov delovanja sredi devetdesetih let muzicirata in ustvarjata zanj bobnar Hamid Drake in kontrabasist Kent Kessler. Ko je trio začel, in že tedaj je bil ob kvintetu Vandermark 5, ki ne deluje več, njegova najbolj stalna zasedba, se je začela po mednarodnih povezavah z akterji na skandinavski in nemški jazzovski srenji odvijati tudi ena bolj smelih interpretacij tistega obdobja v zgodovini jazza, ki nekako velja za freejazzovsko. Natančneje, šlo je za spoj ameriškega, posebej čikaškega razumevanja svobodnega jazzovskega muziciranja in njegovih evropskih avtonomnih poganjkov.
Morda ima tule razvpita beseda sinergija – kot intenzivna izmenjava in združevanje pristopov, drž in glasbenih stališč – pripravno pojasnjevalno vrednost. Tudi free jazz (ali »ognjevita glasba«, »svobodna godba«) ni enoznačna glasbena praksa, kar ni bila niti v letih svoje formacije. Samo primerjajmo zgodnje pantonalne klavirske fantazijske kose pianista Cecila Taylorja s prvimi posnetki legendarnega kvarteta Ornetta Colemana s konca petdesetih let. Album AscensionJohna Coltrana iz sredine šestdesetih let je v temelju drugačen od Machine Gun saksofonista Petra Brötzmanna in evropskih tovarišev. Japonski jazzovski improvizatorji so v prosto in strukturirano igro spet vnašali nekaj drugega kot njihovi angleški sopotniki. In vendarle je tudi za ta krak jazza veljalo, da so njegovi nosilci zgradili mednarodno prepoznavno govorico, konvencije muziciranja, čvrsto etiko glasbenika/improvizatorja s širšimi družbenimi implikacijami, utopičnim zrtjem v izgrajevanje neke nove skupnosti, ki je trčilo tudi ob razočaranje in je v marsičem spodletelo. Toda ni spodletelo v osnovni drži, iskanju zlitja osebnih in kolektivnih naporov in glasbenih energij, ki se obnavlja. Razvpiti free jazz seveda nikoli ni bil anarhična »glasba iz trebuha«, kakor so ga žaljivo obkladali zaradi navidezne glasbene »neukosti« protagonistov in manka glasbenega reda. Tu so v igro degradacije vstopili širši kulturni argumenti in institucionalne hierarhije s pozicijami močmi. Naj bodo za zgled ravno našteti.
Glasbeniško zorenje in današnje muziciranje Kena Vandermarka si velja ogledati v tej perspektivi, vendar ju ni treba vanjo apriorno zapreti. Podobno velja tudi za delovanje DKV tria, ki je kot ekonomična zasedba mobilnejši in lažje prilagodljiv precej zoprnim razmeram na jazzovskem trgu. Trgu za poklicnega glasbenika z visokimi imperativi in ne na neki trdni »skupnostni sceni«, da ne bo kakšne idealistične zmešnjave.
DKV je zmerom v igro rad priklical druge, od prvega albuma iz leta 1997, kjer je zaigral s pokojnim čikaškim črnskim saksofonistom Fredom Andersonom. Igral je tudi »freejazzovske klasike«, Vandermark se je sicer s kvintetom lotil tega dvoumnega podjetja, ki je z zgodovinske distance interpretiral godbo freejazzarjev, Dona Cherryja, Cecila Taylorja, Ornetta Colemana. Običajni osumljenci na tem albumu so iz »kroga«, ki je danes v najboljših glasbeniških letih. Italijanski basist Massimo Pupillo (član »rock hruparjev« Zu) v bandi samo dokazuje, kje so stičišča svobodne jazzovske ekspresije in hrupnih poganjkov v rocku, ki so blizu Vandermarku in Gustaffsonu. Schl8hof je dober album, posnetki so z živega špila v Avstriji, torej z odra, kjer so vsi najraje pred svojim občinstvom. To je stekanje hrupnih in svobodnih elementov s skrbnim poslušanjem v tihih pasažah. Odpiranje in gnetenje tvarine je napeto. In osnovni DKV trio v takšni glasbeni formi prihaja muzicirat na letošnji festival jazza v Cerknem, ki se bo začel 22. maja. Postajajo tradicionalna svobodnjaška jazzovska zasedba.
