Skoraj vse vlade doslej so poskušale s takšnimi ali drugačnimi novelami zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP), ki so na področje pogosto vnesle še več kaosa, resnejše prenovitve pa zakon doslej ni dočakal. Nazadnje je intenzivnejša javna razprava na temo sprememb tega zakona stekla leta 2009, a skoraj pet let kasneje nismo nič bližje modernemu zakonu. Parlamentarni odbor za gospodarstvo bo jutri sicer obravnaval novi predlog novele zakona, vendar spet ne gre za temeljitejšo prilagoditev zakona času in diagnosticiranim potrebam, temveč le za uskladitev posameznih točk z evropsko direktivo. Slovenija tako ostaja med zadnjimi evropskimi državami, ki še niso uredile internetnih avtorskih pravic. Na mestu je vprašanje, komu to zavlačevanje koristi.
Novi zakon, ki bo rezultat ponovnih usklajevanj koalicijskih partnerjev in deležnikov, lahko v parlamentarni proceduri pričakujemo s pomladjo 2014, pravi poslanec Pozitivne Slovenije Aljoša Jerič. Nikakor ne sme biti le popravek zakona, podrejen posameznim interesom, pač pa sistematična ureditev področja, ki bo upoštevala javni interes, ob tem meni glasbeni producent Janez Križaj, ki je prepričan, da je takšen, kakršen je, pisan na kožo uporabnikom namesto avtorjem. »Gostinski lokali in frizerski saloni se sicer neprestano pritožujejo nad višino tarif, vendar nihče ni pripravljen ugasniti radia in poskusiti s tišino,« pravi. Od vseh pa so v najboljšem položaju največji uporabniki, denimo trgovski center z veliko obratovalno površino, ki ne plačuje bistveno višje tarife kot lokalna trgovinica.
Kolektivne organizacije ostajajo jedro problema
Različne skupine avtorjev zaznavajo pri svojem delu različne težave, ki so povezane z neurejeno avtorsko zakonodajo. Tako filmski režiser Metod Pevec razlaga, da je Društvo slovenskih režiserjev (DSR) problematična mesta avdiovizualnega (AV) področja že večkrat predstavilo pristojnemu ministrstvu za gospodarstvo. Ena največjih težav soavtorjev AV-del je 107. člen, ki govori o polnem prenosu pravic soavtorjev na filmskega producenta, zaradi česar soavtor praktično izgubi upravičenje v zvezi s svojim soustvarjanjem filma. Soavtor se lahko v pogodbi s producentom dogovori drugače, a ker je v praksi šibkejši člen, te pogajalske moči nima.
V DSR želijo tudi ukinitev monopola kolektivnih organizacij, večjo preglednost njihovega delovanja in ustrezno širjenje pooblastil nadzornega organa. Menijo pa, da »odpiranje trga« in uvedba konkurence nista pravi način, saj bi povečal administrativne stroške po »enoti« obračuna ter večjo možnost izogibanja plačevanju avtorskih nadomestil. Tudi Janez Križaj pravi, da je v ZASP najbolj problematično poglavje o kolektivnem upravljanju, ki se nanaša na organizacije SAZAS, IPF, ZAMP, AIPA in druge. Gre za poglavje, ki namesto pravice avtorja opisuje protiustavne privilegije komercialnih uporabnikov glasbe, pravi Križaj: »S tem so se ustvarili kaotično stanje, parazitski profiti ter velika, nepopravljiva škoda za ustvarjalce in splošno javnost.«
Piratstvo ni glavni problem
Pri kršitvah avtorskih pravic na spletu je piratstvo le del problema. Denimo AV-vsebine so lahko na posameznih spletnih straneh dostopne povsem legalno, saj jih ponujajo sami avtorji in filmski producenti, zaplete pa se ponovno pri tem, da avtorji kot šibkejša stranka v avtorskem pogodbenem pravu ne dobijo poplačila za tako uporabo njihovih del. Tipičen primer so spletni arhivi javne RTV, ki vsebujejo AV-dela, ki pogosto dosegajo množično gledanost. Avtorjem se primerjalno bolj splača, da se njihovo delo izposoja v klasični videoteki, kjer je plačevanje nadomestil urejeno.
Tudi Janez Križaj meni, da na spletu niso toliko problematične individualne kršitve v obliki piratstva. Meni, da je dobra analogija temu prosta izposoja cedejev v javnih knjižnicah, pri katerih so glasbenikom (z izjemo skladateljev) odvzete vse pravice in ki je nihče ne problematizira. Pri spletni distribuciji so po njegovem problematični veliki zaslužki korporacij, od katerih ustvarjalci distribuiranih del nimajo ničesar. »Ponudniki spletnega dostopa in oglaševalci služijo veliko, ustvarjalci nič,« je skeptičen nad zakonom, ki omogoča tako stanje.
Naj plača vsak, ki ima dostop?
V javno razpravo o avtorskih pravicah na spletu se vključuje tudi Društvo slovenskih pisateljev (DSP), ki je s pravno asistenco formuliralo svoje predloge za prenovo ZASP. Kot pravi podpredsednica društva Janja Vidmar v imenu delovne skupine pri DSP: »V zadnjem času sicer avtorji v svojih pogodbah z založniki v določenih okvirih resda odstopamo tudi pravice za objavo v digitalni obliki, vendar se ne glede na zaščito odlomki besedil ali kar daljši izseki, ne umanjkajo niti cela besedila, brez vednosti oziroma soglasja avtorja ali založnika pojavljajo na spletu.« Vsebine knjižnih del na splet nalaga tudi digitalna knjižnica pri NUK: »Če sem prav seznanjena, jih je že nekaj tisoč,« pravi Janja Vidmar. Sicer pa je tovrstne kršitve mogoče odkriti na raznih spletnih straneh za osnovnošolce, dijake in študente. Najpreprostejša rešitev bi bilo pavšalno poplačilo uporabe avtorskih del in s tem urejena pravica do javnega dostopa, pravi Vidmarjeva.
Tako predlagajo na DSP: »S simbolnim poplačilom vsakega uporabnika priključka na svetovni splet, v znesku 0,15 evrov ob mesečni naročnini, bi legalizirali snemanje tovrstnih vsebin s spleta, obenem bi od tega potegnila davek tudi država, tako da bi se resnično vzpostavila neposredna vez med ustvarjalcem in porabnikom in ne bi šlo za posredno poplačilo iz naslova proračunskih sredstev.« Vidmarjeva pojasnjuje, da bi tako zbrana sredstva nato med avtorje in založnike delila izbrana organizacija za kolektivno urejanje avtorskih pravic.