Tudi tretja premiera v okviru programa BiTeater – letos (za zdaj) čakamo še dve – neodvisne gledališke platforme za mlade poklicne, a v teh časih praviloma nezaposlene gledališčnike, je prostor nepotešenim kreativnim apetitom ponudila v Kulturnici na Židovski ulici; a vse to ste najbrž že kje brali, nekoliko manj pa za zdaj o Robinsonu, posrečenemu hibridu sodobnih žanrskih formatov, ki v preverjeni potrošniški formuli »vse v enem« zadaja protiudarec medijskim, političnim in verskim propagandam, ki parazitirajo prav na strategijah teatralnosti (pa tudi njihovim nekritičnim in nenasitnim konzumentom, torej vsem nam). Nekonvencionalen je že start, ko na projekciji računalniškega zaslona nestrpno utripa vsaj petdeset izbirnih možnosti za izpeljavo te ultimativne fantazme s pomočjo enega samega akcijskega junaka – vodič, performer, povezovalec in gostitelj je Klemen Janežič, opremljen s sila odzivno improvizacijsko iznajdljivostjo in inavguracijo veščin iz klasičnega gledališkega repertoarja, tokrat na (ne)milost prepuščen inspiraciji gledalcev, njihovi izbiri posameznih prizorov in preizkušnji »vztrajnostnega performansa«. Neenakopravno merjenje ustvarjalnih moči se obrne, seveda, v prid »hiperinteraktivni« gledališki igri.
Veselo pričakovanje in detektivska radovednost, kakšno slaščico skriva ta ali oni zagonetni naslov na platnu, »občinstvo« brezglavo potegneta v vrvež preizkušanja formatov šovbiznisa, improlige, bralne uprizoritve, intervjuja, ogleda turističnih znamenitosti... Z nekaj triki, pa neizčrpnim naborom performativnega preoblačenja ter video- in telekomunikacijskimi podaljški, je gledališče, v katerem ni videti ničesar, razen akterjev samih, tokrat tisto, ki proizvede nasprotni učinek mizernemu stanju, kjer »s(m)o vsi gotovi«. S pomočjo totalne inflacije umetnosti, ki jo je v eruptivnem pogonu težko dohajati, prebija mikrobudžetnost in odrsko omejenost, ustvarjalno eksplodira na ulice Ljubljane, se spontano porazdeli med someščane ali voajersko kuka v alternativne in zasebne prostore (so)delavcev, kjer se pojem »občinstva« cepi na terenu sostorilskih akcij v javni in umetniški participaciji.
Unikatna dramaturgija pod videzom nezavezujoče slučajnosti radodarno poklanja občinstvu iluzijo (samo)upravljanja in poseganja v podobo realnosti. V ustvarjalni aktivnosti poenoteni telos publike pa tej ponuja možnost, da se ugleda pri razgaljanju naših internih hib, zdaj iz gledaliških kuloarjev, zdaj iz slovenske klavstrofobičnosti, predvsem pa iz človeško pervertiranega dandanašnjika. Neizčrpni uprizoritvi, ukrojeni po meri sodobnih performativnih zahtev, se obrestuje neposredna in nesramno pronicljiva duhovitost, ki se kdaj sicer zadržuje in predeli na moralnem torišču krščanskega relikta, a si ne pomišlja na pranger razstaviti niti svojega umetniškega creda.
Osamljenost Defoejevega Robinsona daleč od človeške skupnosti kot metafora za konvencionalno gledališko ločitev akterja od publike v tem »ambientalnem performansu« vsekakor razpade, predvsem pa zamaje arbitrarno ločnico med umetniškim svetom in (teatralizirano) realnostjo. Eden uspešnejših primerkov iz aktualne niše uprizoritvenih izletov v eksotične pokrajine se od realnosti pravzaprav nikoli ne odlepi.