Tudi režija Misterija buffo se torej spopada z nelahko nalogo, tako kot pri prej naštetih delih: kako uprizoriti nekaj, kar nima klasične dramske podlage, še huje, ko tekst sam dvomi o smislu gledališča in ga preizprašuje, in ko je v izvirni uprizoritvi slavnega režiserja Majerholda in slavnega slikarja Maleviča sodelovalo 350 ljudi, po sedem parov Čistih (kapitalisti) in Nečistih (delavci), Majakovski pa je že v prvih didaskalijah zapisal, naj vsi, ki bodo v prihodnje igrali Misterij buffo, spreminjajo vsebino?
Režiser Aleksandar Popovski skupaj s soavtorico priredbe Jeleno Mijović in dramaturginjo Darjo Dominkuš osebe deloma oklesti, deloma združi, na številko enajst, Janez Škof (Nečisti, Eskim) pa nas že v prologu posvari, da v tej »herojski, epski in satirični upodobitvi naše dobe«, kot je žanr označil Majakovski, nismo le gledalci (»zgodita se vam tako samodrštvo kot demokratična republika«), ampak dve tretjini celote – prva tretjina je oder. Misterij, srednjeveška igra, ki v tem porevolucionarnem času (tekst je nastal po oktobrski revoluciji, leta 1918) ne more biti več resna krščanska kozmogonska prilika, ampak le še buffo, torej satira misterija, se tako začenja: Zemlja pušča, iz luknje prši in grozi, da se bo žoga sesedla. Nekaj časa katastrofo rešuje Revež (Bojan Emeršič), nekakšen alanfordovski Bob Rock, ki v luknjo tišči prst. A voda narašča, potop je tu, zato se vsi natlačijo v Noetov gumenjak: Poslovnež/Nemec (Uroš Fürst), ki tako lepo po koroško pogrkuje, blodnjava Igralka (Silva Čušin), srečno bebava Ženin (Tadej Toš) in Nevesta (Barbara Cerar), vznesena Profesorica (Iva Babić), vsaki oblasti pokoren Duhovnik (Klemen Slakonja) in druge eksistence, ki si rešujejo življenje.
Cesarstvo se je torej potopilo, zdaj je treba odveslati v novi svet. No, girice na tej barki spet jedo le tisti pri koritu, Belcebub (Valter Dragan), h kateremu zaidejo, pa očitno ni zadostna grožnja, pekel je preveč dolgočasen, predvsem pa manj peklenski od življenja na zemeljski skorji. Raj? Angeli drobijo otrobe, Adam in Eva stojita tam kot dve limoni, kot trapast posnetek kakšne Cranachove slike, in za njima rahlo senilen Metuzalem, no, Škof (Janez). Še elektrike ni – in ravno ta Majakovskemu predstavlja resnični napredni bodoči raj. Obljubljena dežela, kamor se nato z avtomobilom pripeljejo preživelci, pa po Majakovskem zgleda takole: »Proti nebu se kot poganjki vzpenjajo prozorne silhuete tovarn in stanovanj.« Se je avtor leta 1930 ubil zaradi uresničenja te vizije?
Misterij buffo je izvrstna predstava, polna humorja, ki ga je vpisal že avtor teksta, pa tudi onega, ki ga z današnje perspektive vpisujejo ustvarjalci predstave, poigravajoč se tako s spodletelo izkušnjo socializma kot z novimi zahtevami po pravičnejši družbi. Liki so igralsko izdelani do podrobnosti, izvrstni so Janez Škof, Bojan Emeršič, Barbara Cerar, Tadej Toš, Klemen Slakonja, Uroš Fürst in vsi drugi. Škoda, da predstava v drugi polovici v ritmu zašepa in je tista predelava Internacionale na koncu nekako ne dovolj smešna in ne čisto zaresna (ne buffo, ne herojska, ne epska), saj gre za inteligentno in zabavno interpretacijo besedila.
P. S.: In kaj so dramovci dopisali? Zaželeli so si praznega odra. Legitimna želja, vsi bi kdaj radi začeli iz ničle, iz čistine, z izkušnjami, a brez bremena minulih napak. Tudi družba.
