V vsem tem času se je spremenilo marsikaj, kar predstavlja trn v peti mnogim tedanjim »folkijem«. Neil Young je večkrat odkorakal na boljše, le za Crosbyja, Stillsa in Nasha bi lahko dejali, da so trmasto stopicali na mestu. Po pravici povedano: z njihove strani je bilo kaj drugega tudi težko pričakovati. Trio se je – v trenutkih, ko je bil skupaj – vračal k preverjenim shemam, občasni kreativni nemobilnosti, a tudi neškodljivi kontinuiteti, tako da je bilo včasih povsem nemogoče ugotoviti, kdaj je bila kakšna pesem napisana in posneta (Daylight Again). Razen v produkcijskih prijemih je bilo težko zaslišati ali zaznati kakršne koli še tako neznatne premike. Trije individuumi na skupni točki, kjer se vodilna vloga spreminja na podlagi avtorja skladbe in se na koncu vrača v svoje skupno izhodišče. Tipični deja vu.
Crosby, Stills in Nash so danes še vedno trije glasovi hipijevske apokalipse, ki so se odločili, da bodo še enkrat povedali svojo zgodbo. Za ponavljalce in za vse tiste, ki je niso slišali prvič. Do tega imajo vso pravico, še zlasti če k svoji nalogi pristopijo nevsiljivo in zavzeto, kot jim je to uspelo v slikovitem amfiteatru pred baročno vilo Contarini – in če seveda preslišimo vse »ljubezen prihaja« ter »spremenili bomo svet« parole, ki danes niso samo patetične, temveč tudi smešne. Bistvo koncerta v dveh setih vseeno ostaja v tem, da so CSN pokazali, da so željni komunikacije s svojo staro publiko ter njihovimi sinovi in vnuki. V tem početju niso kakor koli vsiljivi. Zanašajo se na bogate izkušnje iz samostojnih in skupne kariere, ki združene v (pretežno) izenačeni kakovosti materiala prinašajo odtenke oziroma polarizacijo, ki je odvisna od avtorja pesmi. Tako je mogoče razvozlati tudi vlogo Neila Younga kot rockerja, ki je vnesel nekaj več robustnosti in uravnotežil njihov folk in večglasno petje. Priznati je treba, da se je Stills odlično znašel v vlogi »manjkajočega«; zlasti je – kot vedno – ugajalo njegovo strunanje v »priredbi« Bluebird matične skupine Buffalo Springfield. Drugačne občutke je prebujal, ko je bil zadolžen za solistično petje. Morda prehlajen, morda razglašen se je v večglasju še lahko skril za Crosbyja in Nasha, drugje (Treetop Flyer) se ni mogel; v Love the One You With mu tega niti ni bilo treba. Mislim, da je odveč pisati, zakaj. Nekaj podobnih težav je imel v začetku drugega seta tudi Nash (Helplessly Hoping), vendar je hitro na novo ogrel svoje glasilke. Tudi njemu je v takojšnjem nadaljevanju (Teach Your Children) na pomoč priskočil zbor poslušalcev.
Na sploh je drugi del programa veliko bolj prepričal kot prvi. Izjemi sta Southern Cross in Our House, kjer je bilo še najbolje začutiti tisto spontano harmonijo, ki so jo CSN iztrgali iz preteklosti in jo ponudili sedanjosti. Problem seveda nastane, ko poskušajo takratna razmišljanja, četudi nekoliko prilagojena, plasirati danes (Burning for the Buddha). Te zgodbe namreč delujejo kot posiljeni protestni mainstream in nimajo veliko skupnega z namenom, za katerega (kot verjamem) so bila napisana. Podobno kot antijunaki, ki se izvlečejo iz situacije in pri tem niso storili nič takšnega, da bi jo spremenili. CSN so pač tradicionalni izvajalci, ki se koncentrirajo na izvedbo in vanjo vložijo vse svoje znanje. Tega ni malo, kar so dokazali skozi izjemno izvedbo napeva Cathedral, všečno priredbo pesmi Triad Jefferson Airplane in zablesteli z Almost Cut My Hair. V tistem trenutku me je celo imelo, da bi si znova pustil rasti lase, vendar je ideja takoj po koncertu popustila. Iluzija pač. V osnovi sem šel na koncert bolj z idejo, da si fante pač ogledam, a sem – kljub občasni pretirani premočrtnosti – dobil veliko več. Mir!
