Glasbeni geni. Ditka ima to srečo, da živi v glasbeni družini, oče Gorazd Čepin je učitelj glasbe in član različnih zasedb; za zdaj je on ta, ki bdi nad njeno kariero in angažmaji ter je avtor skorajda večine glasbe. Na koncertih svojo hčer spremlja s še nekaterimi koroškimi glasbeniki, a ko Ditka stopi na oder, zasenči ostale – njena odrska prezenca odraža njeno strast do glasbe, kar poslušalcev ne pušča ravnodušnih. Če je treba, na koncu odpoje še kakšen komad Janis Joplin. Ko je pred dnevi nastopila v Ljubljani v okviru Poletnih koncertov v atriju Mestnega muzeja Ljubljana, je imela nekoliko več treme, saj se je znašla pred malce drugačnim, zahtevnejšim avditorijem, ki sicer posluša klasične glasbenike. A je kljub temu pripravila poslušalce do tega, da so nekateri na koncu celo stali od navdušenja.
Nastopi naokoli. Skupaj s svojo stalno ekipo glasbenikov se od lanskega poletja pojavlja na različnih odrih, lastnega programa imajo že za celovečerni koncert. Nastopili so že v Ljubljani, Kopru, Laškem, na Ravnah na Koroškem in v Slovenj Gradcu, pred dnevi so jih poslušali na Lentu v Mariboru, v Kranjski Gori in Kranju. »Vsakič, ko stopim na oder, čutim vznemirjenje, toda če vidim, da na odru vse teče, kot mora, padem v druge občutke, v svoj svet. Takrat trema izgine.« Pravi, da takrat, ko piše svoje pesmi, napreduje počasi, kajti želi delati kakovostno glasbo; pri tem pa je povsem prepričana, da se ji bo enkrat dokončno odprlo. »Inspiracija je občutljiva stvar,« doda. Tudi sicer drugače pristopa do glasbe, ki jo je napisala sama. Zato jo preveva poseben ponos, ko omenja skladbi Dreamer in Summer of Life, ki jo zdaj že redno poje na koncertih. »Če je komad povsem moj, avtorski, takrat lahko vanj še bolj dam sebe.«
Kitaristka in pevka. Njen krhki, lirični glas, ki ga zna izjemno čutno obarvati, ljudi ne pušča ravnodušnih. »Glasbo, ki jo izvajam, bi opredelila kot akustični pop, s harmonijami, ki gredo zlahka v uho.« Končala je nižjo glasbeno šolo iz kitare, se potem pilila še na zasebnih urah pri profesorju Andreju Ofaku, mojstru flamenko kitare, na njegovo pobudo pa je potem igrala tudi v kitarskem orkestru. Tudi sama obožuje različne kitare, njena zadnja pridobitev je ukulela, za katero je že nastal nov komad; zanimajo jo tudi drugi inštrumenti... če bi le bilo več časa. Dve leti je obiskovala študij solopetja, čeprav je že kmalu vedela, da je operno petje ne veseli. Jo je pa navdušilo nadaljnje izobraževanje v tako imenovani speech level singing tehniki pri profesorici Nataši Nahtigal, kajti ta način petja, ki sledi govorjeni besedi, je lahko odlična osnova za petje v pop zvrsti. »Če je pri opernem petju dihanje izjemno tehnično zahtevno, se moraš pri tej 'pop' tehniki pripraviti do tega, da na dihanje sploh ne misliš.« Čeprav pravi, da je v prvi vrsti pevka, ki se najlaže izraža s kitaro, zelo pazi tudi na svoj glas in glasilke, zato vsak dan vadi petje ter dihanje.
Zgoščenke. Ditka je svoj prvi cede posnela že pri enajstih letih, leta 2004. Leta 2005 je s skladbo Album s slikami zmagala na otroškem festivalu Fens v Izoli in ravno te dni je v produkciji Gogo music izšla plošča V deželi mojih sanj, kjer je oče zbral in na novo aranžiral nekatere skladbe, ki jih je pela v mladosti – v spomin na otroštvo in kot nekakšen rezime pred novimi izdajami, ki seveda predstavljajo drugačno, odraslo Ditko. Do jeseni naj bi namreč izdala še dve plošči z avtorsko glasbo v angleščini in uglasbeno poezijo slovenskih pesnikov Toneta Pavčka, Marka Pavčka in Ferija Lainščka. »Školjka Marka Pavčka je bila v bistvu tista pesem, ki je pred nekaj leti sprožila navdih, da bi sploh uglasbljala poezijo,« pove. Besedila se ji zdijo tudi sicer zelo pomembna, vsak komad ima svojo zgodbo. »Tudi sama pišem poezijo, a bolj zase, teh pesmi doslej še nismo uglasbili.«
Izstopajoče pesmi. Skladbo So fine so leta 2010 uvrstili na ploščo Vala 202 z naslovom VAL010 – imamo dobro glasbo, tega leta je potem nastopila še v okviru koncertnega dogodka Odprti mikrofon v CUK Kino Šiška. Tako So fine kot My guitar, obe skladbi sta avtorsko delo njenega očeta, sta romali v Veliko Britanijo ter se na tekmovanju United Kingdom Songwriting Contest v kategoriji ljubezenskih pesmi uvrstili v polfinale. Sicer pa sta njena zadnja odmevna komada Nekaj je v zraku na Pavčkovo besedilo ter Ne bodi kot drugi na Lainščkovo besedilo; slišati ju je mogoče tudi na radijskih valovih. Pesem Ne bodi kot drugi so uglasbili že drugi, Lainščku pa je menda Ditkina izvedba najbolj všeč.
Poklicna odločitev. Ditka je letos končala prvi letnik delovne terapije na zdravstveni fakulteti v Ljubljani. »Od glasbe je težko živeti in niti ne vem, ali bi si to dejansko želela. Nočem biti odvisna od tega, da moram igrati zato, da preživim. Tako pa se zdaj veselim vsakega koncerta posebej. Rada bi ljudem pomagala, če pa lahko zraven priključim še glasbo, je to vredno še več. Resno razmišljam, da bi se specializirala kot glasbena terapevtka.«
