Na poti intimnih migracij

Uradni program evropske prestolnice kulture ta mesec med drugim zaznamuje tudi projekt Nestalno prebivališče v produkciji zavoda Senzorium, ki se izmika ustaljenim žanrskim okvirom – sestavljata ga namreč instalacija in senzorialna predstava, ki skozi doživljajsko izkušnjo na povsem svež način naslavljata tematiko migracij. Razstava (postavljena v Arctur Huture Space v industrijski coni Kromberk) in predstava se v določenih pomenskih pramenih prepletata ter se hkrati vsebinsko in formalno dopolnjujeta, pri tem pa vsaka deluje kot samostojna celota. Idejno zasnovo projekta je oblikovala Neda Rusjan Bric, za režijo, scenarij, scenografijo ter celovito oblikovanje veččutnih okolij pa je poskrbela Barbara Pia Jenič, umetniška vodja Senzoriuma.

Stati v čevljih drugega

Instalacija

Nestalno prebivališče: Umetnost preživetja obiskovalca postavi v vlogo nekakšne tesne priče intimnih zgodb beguncev in migrantov, zaznamovanih z izgubo, bolečino, ponižanjem, a tudi upanjem ter upiranjem različnim oblikam razčlovečenja. Razstava je zasnovana kot potovanje med različnimi postojankami, preprostimi ter premišljeno zasnovanimi ambienti, ki ga podpirajo zvočni posnetki osebnih pričevanj migrantov z vsega sveta; gre za resnične izkušnje, ki so za to priložnost seveda ustrezno obdelane in urejene, pripovedim (o odhodu iz domovine, prečkanju morja, grozotah, naporih, pomanjkanju, obupnih razmerah v azilnih centrih in tako naprej) pa obiskovalec sledi preko slušalk, ki jih nosi s seboj, medtem ko se premika med posamičnimi prostori, v katerih se doživljanje zgodb nadgrajuje z različnimi predmeti, vonji, sugestivnimi zvoki in scenografskimi zasnovami (kot so recimo tla temačnega tunela, prekrita s kartonom). Vrstni red obhoda niti ni tako pomemben, četudi je mogoče med posameznimi epizodami razbirati ohlapno kronološko zaporedje; vsaka od »sob« namreč ponuja razmeroma sklenjen drobec širokega mozaika človeških usod, v katerega se je mogoče zaradi večplastne narave postavitve, ki deluje tako na vizualni kot na slušni, taktilni in nezavedni ravni, potopiti zelo neposredno.

Zgodbe o iskanju varnosti in morda celo neke vrste doma, simbolno zbrane v kovčkih z različnimi objekti, ki iz take ali drugačne perspektive odražajo realnost migracij, se tako obiskovalcu odprejo celostno, skozi miselno, čustveno in tudi čisto telesno razsežnost, pri tem pa bolj od neposrednega sporočila ponujajo nekakšno »vajo v empatiji«. Ali kot je ob odprtju pripomnila Barbara Pia Jenič: »Ta razstava noče učiti s podatki ali razlagami; vabi nas, da vsaj za trenutek obstojimo v čevljih drugih.«

Potovanje proti sebi

Nekoliko drugače je usmerjena »predstava« Nestalno prebivališče: Obljubljena dežela, ki podobno kot instalacija na različne načine črpa iz praks senzorialnega gledališča, predvsem uporabe vonja kot sprožilca spominov, vendar se od občutenja težke usode sočloveka premakne k potovanju vase, pri tem pa odstira še drugo, nekoliko svetlejšo plat migracij, ki so lahko tudi simbol premika k novemu ali boljšemu, preseganja tistega, kar smo (v fizičnem oziroma mentalnem smislu) pustili za sabo. Hkrati izhaja iz dejstva, da smo vsi potomci takšnih ali drugačnih migrantov in da je naše telo neke vrste živi »arhiv« spominov na raznovrstne identitete naših prednikov, a tudi na geografska okolja, razne kulture in običaje; skozi spodbujanje zazrtja v lastno notranjost tako predstava razpenja nabor občutij in čustvenih odzivov, v katerem se migracije izkažejo kot nosilke prepletanja kultur in generacij ter oblikovanja skupnosti in pripadnosti.

Tudi predstava je oblikovana kot potovanje med različnimi prizorišči, tokrat kar s kombijem, vsako pa ponudi novo poglavje v »zgodbi«, ki je v tem primeru tako zunanja, »objektivna«, kakor osebna – na eni strani je izkustvo meje, naravnih pregrad, skrivnih poti, na drugi pa premislek o tem, kje se v tem trenutku nahajamo na premici svoje lastne življenjske pripovedi. Ali rečeno drugače, gledalec tu ne spremlja zgolj ponujenih vsebin (na primer poezije ali zgodovinskih zabeležk), temveč postaja dejaven udeleženec pri sooblikovanju lastne izkušnje, vzpostavljanju stika s sabo in svojo »osebno« dediščino, seveda ob bolj ali manj nevsiljivi pomoči nastopajočih (Andrej Zalesjak, Ana Facchini in Medea Novak) – in to izkustvo je nemara še bolj pretresljivo kot vpogled v zgodbe drugih.

Tako instalacija kakor predstava odsevata sposobnost senzorialnega gledališča, da se s specifičnimi izraznimi in pripovednimi sredstvi na učinkovit način dotakne zelo različnih tematik, v tem primeru denimo tudi socioloških ali takšnih, ki so močno vezane na zgodovino lokalnega okolja (kot je med drugim primer zadnjega kralja iz dinastije Burbonov, sicer ravno tako »migranta«). V tem smislu se z njima uspešno nadaljuje (in razvija) dolgoletno delovanje zavoda Senzorium, ki skozi umetnostne in znanstvene prijeme odpira tudi možnost novih oblik predstavljanja kulturne dediščine ali krepitve medkulturnega dialoga.