V korelaciji s predhodnimi deli postajajo Laibach vse bolj množično sprejemljivi, kar je napovedal že Volk. Vendar gredo tokrat še dlje – ni jim dovolj imeti nacijo, temveč želijo svoj osvajalski pohod nadaljevati z internacionalizacijo, stranko Spectre, v kateri je dovolj prostora za vse. In kako to doseči? Denimo tako, da si, preden zasadiš svoje kremplje, zvokovno pester in prijazen (Resistance is Futile). Za dosego končnega cilja jim manjka samo še nastop na Evroviziji. Laibach je poleg neoklasične estetike namreč začel funkcionirati na nivojih zvoka, kjer ta ni pogojen le z golim volumnom, temveč deluje tudi na površini. Odgovori niso pomembni, pomembni so simboli, pomemben je sam sistem, ki zna biti privlačen tako estetsko kot tudi telesno. Zato so Laibach obnovili ženski princip in ga »predstavili« kot plodno metaforo, ki znotraj »spektra teme« nagovori s svetlimi emocijami. Zato izdaje Spectre ne moremo, kot smo bili pri njih pretežno vajeni doslej, razumeti kot albuma enotne atmosfere, temveč kot album pesmi, ki je na prvi posluh celo malce neuravnotežen, a zato toliko bolj raznolik. Po svoje je celo nekoliko enigmatičen, saj je zasnovan na odsotnosti kohezije ter neprestanem kolebanju med diaboličnim in etičnim (Americana, Koran). Laibach so se izkazali kot (post)moderni zvočni oblikovalci, katerih glasba noče razdvajati, saj bi se sesula sama vase, prav tako ne želi biti enostavna, ker bi zvenela izkrivljeno in neambiciozno. Lahko bi celo zapisali, da – ob zmerni rabi klišejev – ustvarja ugodno udobje represije. V žvižgajoči The Whistleblowers se tako srečata filmska estetika Malcolma Arnolda in vesternovska spevnost Dimitrija Tiomkina (Green Leaves of Summer), prav tako ohranjajo vse že priznane oziroma osvojene težkoindustrialne in elektro prvine, ki tokrat segajo tja do Garyja Numana. In presenetijo z izjemno nervozno, dražečo amplitudo v skladbi Koran ob koncu rednega dela.
Kot celota je Spectre manifest prihodnosti z gledišča sedanjosti. Še več, gre za nagovor tiste prihodnosti, katere substanca bodo oziroma naj bi bile besede. Če me spomin ne vara, so v drugi polovici sedemdesetih let Throbbing Gristle prvi spodnesli temelje zahodne civilizacije; Laibach so ji postavili nove ambicije, novo ureditev v obliki nematerialne solidarnosti, ki se razteza prek vseh zemljepisnih širin in »across the universe«. Z njo kličejo k spremembam na širšem in intimnem področju. Ne bom presenečen, če bodo nekoč nastopili na osrednjem trgu v Pjongjangu. Podtriglavski kongres bo 16. maja v Križankah.
* Glasba za množice
