Minuli četrtek je po tistem, ko je pred dobrim mesecem svojo stripovsko ilustracijo uspešno predstavil ljubljanski ilustrator Natan Esku, svoje delo na steno Bistroja Bazilika v Ljubljani obesila – in s tem ponudila javnosti – vizualna umetnica Petra Varl. V nekoliko pritajeni svetlobi je v rjav papir ovito platno vse do zadnje minute skrivalo njeno grafiko kopalke na plaži, za katero je umetnica povedala, da je del serije grafik s tem motivom, ki jo ustvarja: »Težko sem izbrala samo eno delo. Moje grafike so ponavadi v serijah, pripravim več stvari v nekem okolju, ki oblikujejo zaokroženo celoto.« Po odkritju dela so obiskovalci lahko še poklepetali z umetnico ali celo kupili kakšnega od 111 izvodov razstavljene grafike po ceni 25 evrov.
Vse to je del koncepta projekta Limited Edit111ons, ki sta si ga avtorici Irena Silić in Piera Ravnikar zamislili kot most med galerijsko umetnostjo in prostori vsakdanjega. »Želeli sva približati umetnost običajnosti – prostorom, kjer se ljudje družijo, izmenjujejo nove ideje, sestankujejo, se prehranjujejo, pijejo, se dobivajo, praznujejo svoje rojstne dneve. Skratka, hoteli sva, da umetnost pride med ljudi,« je povedala Piera Ravnikar in poudarila, da ne gre za to, da je z galerijami kaj narobe. Ampak vanje zahajajo vedno isti ljudje, medtem ko mnogi te navade sploh nimajo. »Mogoče imajo nekakšen strah prestopiti prag nekako sterilnega galerijskega okolja. Morda se ne spoznajo na umetnost, čeprav jim je sicer nekaj všeč – vsak se je kdaj že znašel v situaciji, ko je nekaj občudoval v izložbi, pa ni stopil noter.« Take ljudi bi radi povabili k umetnosti, pravita pobudnici projekta. »Radi bi jim pripeljali umetnost domov.«
Umetnik mora tudi preživeti
Vizija projekta Limited Edit111ons je neodvisna od časa in prostora, želi pa v pestrem in bogatem bazenu slovenske ustvarjalnosti odbrati tiste kakovostne avtorje, ki še nimajo svojega prostora na trgu. »Vsak umetnik si želi v prvi vrsti biti umetnik, ampak vsak umetnik mora tudi preživeti. In nič mu ne pomaga, če dela velike formate dragih slik, če stojijo samo v njegovem ateljeju. Tisti posamezniki, ki prodajajo drage slike, imajo svoj trg, Je pa zelo veliko takih, ki ga nimajo, a si ga zaslužijo,« pravi Irena Silić.
Limited Edit111ons ponuja prostor in priložnost prav za to. »Trg je preveč pasiven in odločili sva se, da bova to poskušali spremeniti,« se Piera Ravnikar spomni ideje o nastanku projekta. Ker obe delata v kulturi, zelo dobro poznata stanje na tem področju. »Začeli sva z majhnim projektom, ki bo z majhnimi koraki morda spodbudil izboljšanje odnosa javnosti do umetnosti. 25 evrov in izvirnost – misliva, da je to način, s katerim lahko približava vizualno umetnost javnosti. Dela se veliko, ne pridejo pa dela do ljudi. Ne gre za to, kdo ima denar in kdo ga nima, ampak bolj za prešibak odnos. Ljudje imajo napačno predstavo o tem, koliko neko delo stane; ne govorimo samo o milijonih in tisočih evrov, ampak lahko za umetniško delo odšteješ tudi dvajset, trideset, štirideset evrov. To si lahko marsikdo privošči in gotovo je bolj zanimivo, če si lastnik nečesa novega in aktualnega kot pa nečesa, kar je že tisočkrat reproducirano.«
Ljudje pridejo tudi, ko ni zastonj
Petra Varl se je kot razstavljajoča umetnica za sodelovanje odločila povsem spontano. »Piere in Irene sploh nisem poznala, ko sem ju klicala v imenu prijateljice iz New Yorka. Tako sta mi povedali še za tale projekt in me povabili k sodelovanju. Nisem bila prepričana, ali bi privolila, in sestavila sem seznam dvajsetih zahtev, za katere sem želela, da so uresničene. Mislila sem, da me bosta zavrnili, ampak sta mi takoj v vsem ugodili. In potem nisem več mogla reči ne!« Na takem dogodku, ki ni čisto umetniški, je sodelovala prvič, saj se takšni stvari kar malo boji, pravi. »Morda imamo nekakšen predsodek glede prodaje umetnosti. Danes pa sem videla, da ljudje tudi pridejo in kupijo – ne pridejo samo takrat, ko dobijo kaj zastonj. Želijo si takšnih priložnosti in dogodkov in všeč jim je, da lahko kupijo umetniško delo po dostopni ceni.« Prireditev, ki umetnost postavljajo v običajna vsakdanja okolja, je po njenem mnenju dovolj, a niso vse kvalitetne. »Pri Limited Edit111ons pa se mi zdi, da sta Piera in Irena pristopili na pravi način; ob delu z njima in tudi danes na tem dogodku imam dober občutek. To pa je za umetnika zelo pomembno.« Želi si, da bi ljudje zaradi tovrstnih dogodkov začeli več hoditi v galerije. »Upam, da bodo ljudje, ki so danes prišli v Baziliko, mogoče prišli pogledat mojo razstavo tudi kam drugam. Morda je to tisti most, ki nam manjka.«
Projekt Limited Edit111ons nima začrtanega konca; njegovi avtorici napovedujeta, da ga čakajo še mnoge nadgradnje. Morda bo naslednji mesec na kakem drugem prizorišču, dobili sta tudi povabila iz tujine in jeseni načrtujeta prvo preizkušnjo na Dunaju. »Lokalno je globalno,« pravi Piera Ravnikar. »Projekt je dovolj enostaven, da se ga da postaviti marsikje in marsikdaj. In zato sva prepričani, da bova most med umetnostjo in ljudmi gradili vsaj še naslednjih nekaj let.«
