Miloš Kosec, arhitekt in teoretik: Graditi prihodnost na temeljih lastnih neuspehov

Oboje poskušam razumeti na podlagi zelo posebnega arhitekturnega projekta, ki me je očaral od trenutka, ko sem zanj slišal. Gre za prenovo Place Léon Aucoc v Bordeauxu arhitektov Lacaton & Vassal iz leta 1996. Arhitekti so dobili naročilo, naj prenovijo javni prostor, trg, ki je bil del starega delavskega naselja. Prostor ni bil nič posebnega, zgolj drevesa in klopi. Do takrat še ni bil posebej oblikovan, roka nobenega arhitekta se ga še ni dotaknila, ga oblikovala in iz njega naredila tako imenovani presežek. Oblasti pa so bile prepričane, da ima ta prostor potencial.

Potencial je zelo zanimiv, izmuzljiv in simptomatičen pojem. V bistvu je tipičen podjetniški izraz. Teži k temu, da ima nekaj čim manj trenutne vrednosti, zato da je razlika do neke namišljene, špekulativne, prihodnje vrednosti čim večja. Na primer – kupiti parcelo za čim manj denarja in zanjo iztržiti čim več.

Torej, Place Léon Aucoc v Bordeauxu je bil prepoznan kot prostor s potencialom. Mestna oblast je pričakovala konkretno arhitekturno dejanje. Arhitekta pa sta ob ogledu lokacije ugotovila, da prostoru pravzaprav nič ne manjka. Odločila sta se, da ne naredita nič drugega kot to, da napišeta navodila, kako naj se ta prostor vzdržuje tak, kakršen je.

Da, arhitekta sta izdala kar občuten račun. Tudi zato, da bi bilo njuno dejanje razumljeno kot zavesten poseg, ne pa kot zavrnitev naloge. V resnici je bil pri takšni odločitvi potreben izreden miselni preobrat. Arhitekt, ki običajno aktivno posega v prostor, se je v tem primeru vzdržal, ostal je pasiven in to je zahtevalo veliko premisleka ter drznosti. Ta njuna gesta je bila v resnici bolj provokativna za arhitekturno stroko kot za naročnika. Seveda se je sprožila debata, ali je to sploh arhitekturni projekt. In po dvajsetih letih še vedno potekajo razprave o tem, ali naj trg ostane takšen, kot je (le z navodili za vzdrževanje), ali pa naj se v ta prostor poseže bolj radikalno.

Ja, morali bi jo vpeti v splošen intelektualni diskurz. Četudi se zdi hermetična, je nujno potrebna za preoblikovanje javnega prostora in javnega mnenja. Naša stroka vodi veliko debat o urbanizmu, a hkrati je v teh razpravah zelo malo dialektičnega in kritičnega razmišljanja. Pri teh razpravah, ki se vodijo na različnih retoričnih ravneh, lahko kmalu uganeš partikularne interese posameznih razpravljalcev. Arhitekti pogosto govorijo, da sta ključna boljša izobrazba ljudi ter njihovo poznavanje pomena urejenosti prostora in arhitekture. Jasno, s tem se je težko ne strinjati.

Res je. Menim, da bi arhitekti morali bolje razumeti, kaj si ljudje želijo in zakaj. Ob tem seveda ne gre za to, da bi Slovencem predpisali način bivanja in obliko bivališč. Takšne direktive od zgoraj bi bile v veliki meri neproduktivne. Navsezadnje nosijo arhitekti tudi sami del krivde (in zaslug) za sedanje stanje v slovenskih naseljih in mestih.

Menim, da je minimalizem posledica tranzicijskega obdobja in hkrati svetovnih trendov ter neoliberalne družbene stvarnosti. Morda je minimalizem neoliberalni realizem. Gre za slog, ki je pisan na kožo postmodernemu podjetniku. Zgodovinska vzporednica z visokim modernizmom tridesetih let je na dlani. Po fazi herojskega modernizma in eksperimentov (1918–1930) se je modernizem – namesto kot slog delavcev in deprivilegiranih razredov – zelo hitro kodificiral predvsem kot priljubljen slog novega sloja naprednih industrialcev. Ni postal slog celotnega sloja bogatih, tudi ne stare buržoazije ali ostankov plemstva, ampak je postal priljubljena izbira vzpenjajočih se podjetnikov. Modernistične vile so zato polne nasprotij. Tiste iz tridesetih let kljub svoji skrajno reducirani formi niso bile nič cenejše od starejših, na videz bolj razkošnih gradičev in domačijskih vil. Ravno nasprotno! Askeza je bila že v tridesetih letih privilegij bogatih podjetnikov, arhitektura pa promocija njihovega razmišljanja.

O tem piše Mladen Dolar, o zvezi med asketizmom in skopostjo, torej o skopuhu kot kapitalističnem idealu. V knjigi O skoposti in nekaterih z njo povezanih rečeh piše o skopuhu kot vzorčni korporativni figuri. Skopuh si odteguje užitek zato, da lahko reinvestira čim več in tako obrača cikel investicij. Idealna podjetniška logika; zato je lahko asketizem »vrhunec razkošja« tudi v sodobnem neoliberalizmu. Veliki prazni prostori, ki s prostorsko potratnostjo na videz kažejo svojo izvzetost s trga, ti ogromni nerabljeni prostori so ultimativno razkošje in hkrati nepremičninska fantazma. Kvadratni meter je ta, ki je zares dragocen! Posedovati prazen prostor je povsem drugačno razmišljanje o razkošju kot tisto v času baroka, ko sta bila pojem razkošja zbiranje dragocenih predmetov in njihovo kopičenje v kabinetih kuriozitet.

Minimalistični interier na neki način ustreza individualističnemu karakterju. Le da je tako asketiziran, da ni več upredmeten, morda gre za dematerializacijo individualizma. Morda je v minimalizmu težje brati tisto, česar ni, kot tisto, kar je. Morda prav zato, ker ni skoraj ničesar in ker skoraj vse manjka. Recimo, ko Walter Benjamin piše o prihodnji umetnosti in prihodnji arhitekturi, razmišlja o steklu kot o fascinantnem materialu, saj steklena, transparentna arhitektura ne more ničesar skriti. Danes lahko na te steklene fasade gledamo drugače. Skoraj vsaka poslovna stavba je steklena, popolnoma transparentna in ob tej fizični transparenci, ko lahko vidimo veliko število ljudi (uslužbencev), ki sedijo za svojimi mizami, nič ne ostane skrito. Steklo in transparenca sta postala orodje popolnega nadzora in nič več znak svetle prihodnosti; sta sodobna verzija panoptikuma. Ne potrebujemo več usmeritve pogleda ali preverjanja naših zaposlenih s kamerami in steklom, saj to počno že mimoidoči na ulici. Vsi gledajo vse in s tem nadzorujejo vsakogar.

Haha! Ali pa zrcali najpopolnejšo sliko sodobnosti! Ko so se začele pojavljati prve steklene fasade, jih je bilo možno razumeti kot iluzionistične, saj so podvajale svojo okolico. Danes, ko imamo že veliko mestnih predelov, kjer steklene fasade zrcalijo samo druga drugo, je to zrcaljenje v neskončnost. Postavljam ga v manj optimističen horizont, prej v pesimistično refleksijo stanja.

Aravena se mi zdi zelo zanimiv in do neke mere simptomatičen primer. Pri njem imamo združene vse vidike arhitektove želje po družbeni aktivnosti, ki je danes mnogo bolj samoumevna, kot je bila še pred desetimi leti. Na zadnjem beneškem arhitekturnem bienalu smo lahko slišali izjave o tem, da je arhitektura predvsem politična. Danes je to splošno sprejeto dejstvo, pred 15 leti pa sploh ni bilo! Po drugi strani pa Aravenove »polovične dobre hiše« vključujejo možnost dograditve druge polovice, ki je čisti potencial, saj omogoča razširitev in fleksibilnost ter prilagoditev materialnim zmožnostim lastnika, da to realizira skozi čas. No, po eni strani je to hvalevreden eksperiment, po drugi strani pa ga lahko razumemo kot pomenljivo vnašanje podjetniškega duha med najnižje družbene sloje. Tukaj gre za thatcherijanski način reševanja socialnih razmer: če vsi postanejo lastniki svojih nepremičnin, potem imamo družbo samih podjetnikov in trg bo uravnaval revščino. Aravenovo razmišljanje je zanimivo, vendar povsem ujeto v prevladujoči neoliberalni način razmišljanja. Arhitektura sama brez naprednega političnega in družbenega konteksta ne more biti družbeno napredna.

Tudi to je primer čistega potenciala v arhitekturi. Danes uporabljajo morda dve sobi, vse drugo čaka na uporabnika in kaže svoj potencial. Toda tukaj ne gre za podjetništvo, ampak za popolnoma iracionalno dejanje. Te predimenzionirane suburbane strukture, ki se nam zdijo tako samoumevne, da jih težko pogledamo s svežimi očmi, so hkrati bistveno spremenile našo krajino.

Vse naše ravnine so se spremenile v eno samo neprekinjeno suburbijo. Ta speča kača neprekinjenih naselij, okoli katerih so popolnoma poraščena nekdanja kmetijska zemljišča, skoraj divjina, kaže nekakšno postapokaliptično podobo naše pokrajine. Iracionalna želja po »lastnem kraljestvu« (v obliki hiše z vrtom) je imela za naš skupen prostor radikalne posledice in je v krajini ustvarila nepovrnljivo stanje. Le kako bi se sploh lahko vrnili v stanje domnevno idilične podobe naše pokrajine iz 19. stoletja? Navsezadnje bi to dejanje moralo vključevati tudi sečnjo polovice vseh gozdov, saj je bila Slovenija takrat gozdnata le na 30 odstotkih svoje površine. Zato menim, da moramo sprejeti dejstvo, da se pokrajina skupaj z nami spreminja. To, da smo gozdnata dežela, je seveda odlično! Hkrati pa je lahko tudi lekcija o tem, da preteklost ni bila vedno nujno boljša.

Predvsem nismo obsojeni na to, da jo uporabljamo na enak način, kot jo danes. Kaj bomo naredili s temi ruševinami v nastajanju? Hiše, velike 300, 400 kvadratnih metrov in z neizrabljenimi podstrehami, niso nujno obsojene na to, da jih v nedogled uporabljamo kot enodružinske hiše. Ena izmed očarljivih lastnosti arhitekture je tudi ta, da jo lahko uporabljamo na povsem drugačne načine, kot je bil njen prvotni namen. Podobno kot delamo z gradovi, s cerkvami, s samostani ali z več stoletij starimi hišami, torej da jih uporabljamo za bistveno drugačne namene, kot je bilo prvotno mišljeno. Enako bi lahko počeli s temi predimenzioniranimi, bizarnimi hišami slovenskega podeželja. Kako? To pa je ena bolj zanimivih nalog za slovensko arhitekturo.

Seveda, veliko bolj kot gradnja novih »minimalističnih vil«, ki se sicer zdijo prav tako predimenzionirane. Živimo v absurdni situaciji, ko se prazen prostor pojmuje kot najboljša investicija.

Kadar je trg v vzpenjanju, je bolj profitabilno, da prostore ohranjaš prazne. Prostor je sicer mrtev, a ima potencial za prihodnji zaslužek. Ta potencial je za investicijo najbolj zanimiv. Koncept investicije je prav to – vlagati v nekaj, kar bo nekoč v prihodnosti prineslo dobiček, in v takšni enačbi je trenutno stanje povsem zapostavljeno.

Te zavzemajo točke v mestu, za katere se zdi, da so v procesu spreminjanja. Nekoč so bile del mesta, tam je nekoč nekaj bilo, zdaj ni nič, v prihodnosti naj bi ponovno nekaj bilo. Ja, res je, spet smo pri potencialu. Projekti, kot je ljubljanski Onkraj gradbišča, se mi zdijo zanimivi, ker tematizirajo to vmesno stanje. Z njegovim zagonom je v gradbeni jami, torej v točki nič, začelo potekati neko življenje, neka aktivnost, in prej ločena površina se je vrnila v vsakdanje mestno življenje. Drugi vidik pa je čas. Namreč, vse gradbiščne ograje so postavljene zato, da gradbišča ločijo od mesta, vendar ne le prostorsko, ampak tudi časovno. Z ograjo je preprečeno, da bi čas in prostor mesta še segala v gradbiščno jamo. Ne vidimo je več, kot da ta del nekdanjega mestnega prostora več ne obstaja. Zato lahko projekt Onkraj gradbišča pomeni začetek novega načina razmišljanja, ki pa zahteva veliko samozavesti, saj bi moral dati odgovor na vprašanje, kako graditi našo prihodnost.

Ne, ampak predvsem na preoblikovanju tega, kar obstaja. Kako na primer podržaviti (repropriirati) ogromno neoliberalno »ruševinsko krajino« Stožic ali pa območje nekdanje Tobačne tovarne in ju uporabiti za gradnjo državnih objektov? Bi bilo mogoče javno, državno infrastrukturo graditi na temeljih neuspešnega tranzicijskega projekta? Bi, še več, to bi izkazovalo neko še ne doseženo družbeno samozavest! Graditi prihodnost na temeljih lastnih neuspehov – to bi družbi/državi lahko ponudila slovenska arhitektura.

Še v Avstro-Ogrski in v Dravski banovini je nastalo več državnih in družbeno relevantnih stavb, da o obdobju SFRJ sploh ne govorimo. Kratek odgovor je: samostojna Slovenija v svoji prestolnici ni postavila nobenega resnično reprezentativnega javnega kompleksa, ki bi se lahko kosal s Kongresnim trgom 19. stoletja ali Trgom republike 20. stoletja. Zato bi bilo zanimivo, da bi na primer novo predsedniško palačo umestili v prazen trgovski objekt v Stožicah. Ta gesta bi imela v sebi nekaj res radikalnega in zrelega hkrati: namreč, pripravljenost priznati napake in na njih graditi. Izrazila pa bi tudi veliko samozavest, saj se ta ne izkazuje le s tem, da si postaviš novo sijočo palačo v novem slogu!

Ja, to se mora zgoditi v glavah. Namreč prav to, da lahko na lastnih ruševinah in neuspelih investicijah gradiš prihodnost. Spet en paradoks? Morda pa so največja nezaupnica sodobnemu prostorskemu načrtovanju in arhitekturi zadnjih 25 let prav opuščena gradbišča, ti »monumentalno« nedokončani projekti. Graditi na lastnih neuspehih zahteva korajžo in hkrati skromnost ter velikopoteznost, domiselnost in energijo!