Gledališče je tako ali tako vedno vezano na sedanjost, saj se vselej dogaja neposredno pred našimi očmi, zaradi česar skušamo ujeti tisto, kar je ta hip v zraku. Lansko leto je bilo izjemno dinamično, angažirano, trenutno pa smo v nekem vmesnem času, zdi se, da staro še ni zamrlo, novo pa se še ne zmore roditi. To se izkazuje tudi v posameznih predstavah, ki bodo videne na festivalu, vendar ne v smislu medlosti, temveč skozi prikazovanje prehajanja enega v drugo – med žanri, področji, akterji. Umetnost je zagotovo tista, ki lahko nudi teren za odpiranje nekih novih prostorov. Če smo se lani bolj ukvarjali s pozicijo delavca, razmer, kapitala in družbe, se letos spet vračamo bolj sami k sebi, sprašujemo se o poziciji in vlogi umetnika v družbi, pa tudi, kako naj preživi v času krize.
Sicer pa bo festival potekal po treh osnovnih linijah...Prva linija je glasbeno gledališče, ki v preteklosti ni bilo ravno močno prisotno v našem prostoru, a bodo Mladi levi sedaj gostili kar dve domači predstavi, in sicer Gremo vsi! Mareta Bulca in Eden Male Kline, ter v sodelovanju z U3 še štiri domače glasbene performanse. Poudariti velja, da to niso muzikali, temveč je dramaturgija oziroma »drama« prisotna v sami glasbi in v spogledovanju s plesom, gledališčem. Drugi pomemben sklop so participatorni projekti, znotraj katerih pride do menjave vlog med akterji in gledalci, ki se jih pripusti k umetniškemu procesu z namenom spodbujanja kreativnosti in soodločanja. Za razliko od gledališča v osemdesetih letih, ko so takšne predstave želele pokazati določeno manipulacijo množic in so sodelujoče pogosto tudi smešile, gre zdaj za iskreno povabilo k sodelovanju, ki gledalcu prinese izkušnjo še iz drugega, bolj ustvarjalnega zornega kota. V sobotni predstavi Atlas portugalskega tandema Ana Borralho & João Galante, za katero še vedno vabimo prostovoljce različnih starosti in profilov, bo na odru nastopilo kar sto »naturščikov«. V tretji liniji pa bo prav tako prišlo do izmenjavanja vlog, le da bosta tu dve hrvaški umetnici, Tea Tupajić in Petra Zanki, znotraj projekta The Curators' Piece na tako imenovano zatožno klop posedli nas, kuratorje. Postavljali nam bosta nagajiva vprašanja, kot denimo »kolikokrat zaspimo med predstavo«, hkrati pa navzkrižno zasliševali tudi o tem, zakaj umetnost ne uspe proizvesti velikih sprememb ter s tem rešiti sveta. Sama seveda tega ne pričakujem od umetnosti.
Znano je, da festival vseskozi precej tesno sodeluje z okolico, v kateri deluje. Kaj se v tem pogledu obeta letos?Postavljen bo projekt Postaja Tabor, ki je simulacija lokalnega radia, in tukaj bodo do besede lahko prišli tako umetniki kot okoliški prebivalci. Kot že prejšnja leta bodo za hrano za otvoritveno slovesnost poskrbele kuharice iz dnevnega centra za starejše občane, v levjem vrtcu pa bodo starši lahko v času predstav pustili svoje otroke. Smisel takšnega sožitja s sosesko, ki ga skušamo vzpostavljati že leta, ni le spodbuda k ogledu predstav, temveč tudi želja, da bi se vsi lokalni prebivalci počutili kot del festivalske pa tudi širše skupnosti.
Mladi levi si torej na tak način niso umetniško vzgajali publike?Reči, da nekoga umetniško vzgajamo, se mi zdi pokroviteljska pozicija, češ da mi vemo, kaj je dobro za druge. Lahko pa rečemo, da pripravljamo okoliščine, da vsebine, ki jih predstavljamo, postanejo bližje širšemu občinstvu. Čeprav Mladi levi niso imeli nikoli težav s pomanjkanjem publike, se z njo ves čas intenzivno ukvarjamo, saj bi sicer pomenilo, da festival snujemo sami zase. Po mojem mnenju je vloga kuratorjev predvsem v tem, da vzpostavimo pogoje, v katerih se nekoliko omehčajo robovi, kjer lahko drug drugemu zlezemo pod kožo. Ne gre torej za to, da umetnost prilagajamo ljudem, ampak prilagajamo pogoje, v katerih se umetnost rojeva, da postane bolj dostopna.
Na kakšen način pa si Mladi levi prizadevajo, da ostajajo resnično mladi?Dokler ustvarjamo vsako leto nekaj novega, dokler se lahko vsakič znova revitaliziramo, bo mladostni duh z nami šel naprej. Seveda obdržimo tudi stvari, ki se nam zdijo dobre, a vselej kakšno malenkost spremenimo, razširimo in smo vedno na preži. Festivalski koncentrati so super, a naš dolgoročni cilj je še vedno, da bi lahko v Stari mestni elektrarni oblikovali mednarodno sezono, ki jo zdaj v Ljubljani pogrešamo. Sezono, kjer bi tudi tuje skupine lahko igrale predstave po teden ali dva. Za kaj takega pri nas še ni pogojev. A nas ne žene megalomanija, saj prisegamo na oseben način, kar daje festivalu še prav poseben karakter.